nedelja, 17. november 2013

Pečen kostanj

To je užitek, ki gre skupaj z jesenjo. Ko se gozdovi obarvajo v jesenske barve, začnejo po mestu vznikati hišice kostanjarjev. Včasih jih je bilo več, pa tudi cena je bila bolj dostopna vsakomur. Celo kot šolarji, smo si lahko privoščili kakšno merico iz svoje žepnine. To je bil eden izmed mojih užitkov v malih letih, na poti v šolo ali pa k telovadbi. Kostanj na Tromostovju, pomfri v Daj Damu, piškoti na vago v Šumiju ali pa kakšen priboljšek v pekarnah v pokritem delu ljubljanske tržnice. Majhni užitki socializma, ko nismo imeli prav veliko, zato so bili tovrstni priboljški toliko slajši. Doma pripravljen kostanj običajno ni bil tako dober, kot pri kostanjarju. Bil je preveč pečen, suh ali pa samo preveč zarezan.


Tale pa je uspel. Bil je ravno prav zarezan, pečen pa v ponvi z luknjami na močni žerjavici in potem nekaj časa zavit v krpo, da je ostal topel in sočen.
Za pečen kostanj vsekakor uporabimo pravi kostanj (Castanea sativa) in ne divjega kostanja (Aesculus hipocastanum). Saj ne, da bi pomislila, da jih ne ločite in, da bi slučajno kakšno jed pripravili iz divjega, ki pa ga moja mama uporablja za pripravke za blaženje težav z žilami.

Pravi kostanj (nem. die Edelkastanie, an. chestnut, fr. Châtaignier, šp. castaño, it. castagno, hr. pitomi kesten).

Lisičke

Cantharellus sp., hrv. lisičica. V Istri smo našli belkasto lisičko (Cantharellus cibarius var. albidus). Raste od junija do oktobra, ni izbirčna za zemljišče, vedno v skupinah in zmeraj na istih mestih. Klobuk je bledo rumen, skoraj belkast in razdeljen v lopute. Letvice so prečno povezane. Okus je prijetno pekoč. Ne zanesite se na tale moj opis, zapisala sem samo lastnosti, ki so značilne. Lisičkam je namreč podobnih še nekaj gob, od katerih je kakšna strupena (divja lisička), kakšna pa smrtno strupena (oljkova goba). Sicer pa v Sloveniji, predvsem na Gorenjskem in na Pohorju največkrat nabiramo Friesovo lisičko (Cantharellus friesii), ki je bolj rumena, pokrov je pozneje razraščen v 5-6 blazinic, kocen pa je v dnu zaraščen s sosednjo gobo. Spodaj na sliki je belkasta različica, kot rečeno pa, ne zanašajte se na moje opise in tole sliko, če niste gotovi, raje vprašajte kakšnega poznavalca gob.


Lisičke lahko sušimo, lahko pa jih tudi narežemo in zamrznemo. Na spletnih klepetalnicah pravijo, da ni potrebe po blanširanju pred zamrzovanjem. V gobarskem vodniku pa omenjajo tudi shranjevanje v 10% soli.

Sicer so lisičke odlične v fritaji, rižoti ali pa v kakšni gobovi omaki k mesu ali pa kot dodatek gobam v juhi.

sobota, 19. oktober 2013

Dežnikarica

Po domače marela. Po latinsko Macrolepiota procera. Raste od junija do novembra na svetlih gozdnih tratah, jasah ter na obgozdnih travnikih. Običajno jo najdemo na peščenem zemljišču med praprotjo, posamezno ali v manjših skupinah. Klobuk pri mladi gobi je jajčast, pozneje razpet kot dežnik. Potresen je z luskami, kosmiči, je belkasto in rožnato rjav, v sredini temnejši. Premer klobuka do 30 cm. Lističi so beli - gosti, mesnati, prosti in pritrjeni na kocen. Kocen je belkasto sivo rjav, progast z rožnato rjavimi luskinami. V podgobju je gomoljasto odebeljen. Je votel, zelo visok in vitek. Pri razprostrtem klobuku nosi prosto gibljiv obroček. Meso je nežno belo, v klobuku mehko. Ima okus po lešnikih in orehih (glede na zemljišče) in duh po mleku.
Moramo pa paziti, da je ne zamenjamo z rdečečnim dežnikom (Macrolepiota rhacodes), ki ima nekoliko rdečkasto meso, če jo podrgnemo po steblu.


Uporabljamo mlade dežnikarice in to samo klobuke. Zelo dobra je pečena, dušena, ocvrta ali pa v juhi. Ni dobra za konzerviranje, odlično pa se zmrzuje. Zamrznemo jo kar svežo, odmrznemo pa tako, da jo kar zamrznjeno denemo na vroče olje.

sreda, 16. oktober 2013

Svež grozdni sok

Pravzaprav tole ni ravno za v »živashranjuje«, ker tale sok zdrži le nekaj dni v hladilniku. Saj veste, kvasovke, vrenje in na koncu alkohol. Tale sok tudi ni nevemkakšna pogruntavščina. Je pač grozdje, mehansko sočeno v sokovniku, brez toplotne obdelave.
Najbrž se je tudi vam že zgodilo, čeprav nimate svojega vinograda ali vsaj trte, da ste dobili gajbico ali dve polno domačega sladkega grozdja. Ker je seveda težko vse to použiti, je kaj primerno iz tega pripraviti sveži sok. Res je dober in prav nič trpek, čeprav bi se to morda pričakovalo zaradi mletja koščic ob sočenju gozdnih jagod.


Grozdne jagode potrgamo iz pecljev in jih obdelamo v sokovniku. Ker v tropinah sokovnika običajno ostane še kar veliko tekočine, jih lahko še dvakrat vrnemo v sočenje. Iz sokovnika bo priteklo še kar nekaj soka. Največ dela bomo imeli pri pobiranju pen iz površine bistrega soka, ki pa jih lahko mirno popijemo, ker so ravno tako dobre. Na koncu si pomagamo še tako, da tekočino precedimo.

ponedeljek, 7. oktober 2013

Figova marmelada

Tele marmelade nisem skuhala sama. Pripravila jo je Johnova mama v času, ko je v našem Primorju zorelo obilo fig.


1 kg fig
30 dkg sladkorja
šilce konjaka

Najprej polovico sladkorja ob stalnem mešanju karameliziramo. Nato nanj dodamo na koščke narezane fige, konjak in preostali sladkor. Mešamo, da se ob pocejanem soku karameliziran sladkor raztopi. Kuhljamo do želene gostote in marmelado napolnimo v kozarce.