Sivkin liker

Lavandin. Da ne bi posušenih sivkinih cvetov uporabljali samo za dodatek k čaju (pomirja), jih imeli med perilom (odganjajo molje), na okenski polici (odganjajo škorpijone, tako pravi gospodinja Russla Crowa) ali pa dehteče za okras v vazi – jih poskusimo dajti v šnops. Nekje sem našla recept, ga naredila, poskusila ga pa še ne, ker še zori. Seveda se bom takoj ob slovesni priložnosti, ko bo lavandin liker nared, vrnila k temu blogu in vas obvestila o rezultatu.

Sivkin je na sredini, desno je melisin, levo pa lanski žajbljev, ki je že skoraj pošel.

½ l šnopsa

6 žlic posušenih sivkinih cvetov

2 dl vode

30 dkg sladkorja

Za en teden namočimo sivkine cvetove v šnops. Šnops precedimo, sivkine cvetove zavržemo. Po tem dodamo ohlajen sirup, ki smo ga skuhali iz vode in sladkorja. Nalijemo v steklenico in pustimo, da zori še tri tedne. Dlje zori, boljši je. Seveda pa ga po kakšnem tednu lahko že poskusimo. Lavanda pomirja in uspava.

Melisin liker

Eksperimentiranje z likerji se nadaljuje. V blogu lahko najdete žajbljevega, ringlojevega, jostinega, pa tudi z orehovčkom smo že poskusili. Vsi so bili zelo dobri in so kaj hitro pošli.

Pred hišo vneto poganja melisa. Bolj jo jemljem ven, bolj raste. Takšna pač je trdo in radoživa. Tu in tam skuham kakšen čaj, jo naberem za šopek na mizi, da opojno diši, sušim, svežo denem skupaj z limono v kozarec vode, tokrat pa sem se lotila še likerja. Po prvi fazi, ko je listje namočeno v šnops, je strupeno zelene barve. Kot metin. Trenutno pa zori skupaj s sladkornim sirupom, zato vam rezultat izdam čez kakšen teden ali dva, ko ga bo že moč poskusiti.

Melisin liker na sliki desno, od sivkinega se loči po strupeno zeleni barvi.

½ l šnopsa

nekaj vejic sveže melise

2 dl vode

30 dkg sladkorja

Za en teden namočimo vejice melise v šnops. Šnops precedimo, vejice melise zavržemo. Po tem dodamo ohlajen sirup, ki smo ga skuhali iz vode in sladkorja. Nalijemo v steklenico in pustimo, da zori še tri tedne. Dlje zori, boljši je. Seveda pa ga po kakšnem tednu lahko že poskusimo. Če smo preživeli, je v redu.
Melisa nam sicer privabi lepe sanje. Ker pa gre tu za liker, moramo upoštevati, da lepih sanj ne bo, če bomo spili preveč alkohola.

Sivka

Cvetove posušimo in jih shranimo za čaj ali kakšno drugo kuharsko dogodivščino. Na primer liker ali pa kakšen kolač. Vse to me še čaka.

Lat. Lavandula sp., hr. lavanda, it. Lavanda, nem. Lavendel, an. Lavender, šp. Lavanda, fr. Lavande.

Pri sivki so zdravilni cvetovi, listi in vsa cvetoča zel. Najbogatejše s sivkinim oljem je cvetje, tik preden se odpre. Zdravilne snovi in učinkovine so eterično olje, smola, čreslovine, grenčina in druge. Sivka deluje proti krčem, je rahlo dražljiva in poživljajoča. Uporabljamo jo pri napenjanju, migreni, omotici. Sivka na počutje deluje pomirjajoče in dobrodejno. Sivkino olje močno mrtviči klice, zato ga uporabljamo pri prebavnih motnjah. Pri uporabi eteričnega olja je treba upoštevati njegovo močno delovanje in možne alergijske reakcije. Uporaba sivke se odsvetuje nosečnicam in doječim mamicam (wikipedija).

 Posušene sivkine cvetove uporabljamo pri preganjanju moljev, gospodinja Russla Crowa v Provansi, pa je z njo odganjala škorpijone.

Figa

Mlada figa na našem vrtu je letos bogato obrodila. Julijsko zorenje nam je prineslo 37 fig, na jesensko še čakamo. Iz fig lahko naredimo odlično marmelado, Sicer pa lahko pustimo domišljiji prosto pot, jaz sem se poskusila z biskvitom s figami, moja prijateljica jih je uporabila v presnem zavitku. Moram še kaj pokukati v mediteransko kuhinjo in še raziskati vse možnosti uporabe tega čudovitega sadeža.

Lat. Figus carica, Hr. smokva, It. fico, Ang. common fig, Nem. Figenbaum, Šp. higuera, Fr. Figuier.

Figa je ena izmed prvih rastlin, ki so jih ljudje kultivirali. Najdeni fosili fig izvirajo iz neolitika. Fige so bile tudi običajna hrana Rimljanov. Kultivirana je bila od Afganistana do Portugalske, kultivirana je bila tudi v Indiji. Od 15. stoletja naprej so jo vzgajali tudi v severni Evropi in na ameriških tleh v 16. stoletju.

Recepti s figami:

Figova pita

Biskvit s figami

Krostata s figami

Figova krostata z vlečenim testom

Krostata s figovim džemom

Grške smokvice

Presni zavitek

Domač figov džem

Džem macedonia

Figova marmelada

Bučka

Bučka je dandanes zelo popularna zelenjava, dobimo jo praktično povsod. Iz nje lahko pripravimo legendarno bučno omako kot prilogo, lahko jo pohamo, spečemo na žaru, pripravimo tagliato ali polpete, jo polnimo, imenitna pa je tudi v rižoti. Izjemen je tudi bučkin pastičo. Ne smemo pozabiti, da je tudi zelo uporabna za pripravo raznih omak zapašto. (Bučkinih jedi v "živakuha" je veliko, zato je najbolje, da obiščete to stran in jih poiščete z iskalnikom)

Shranimo jim najlaže tako, da jih naribamo ali narežemo na rezine in zamrznemo.

Lat. Cucurbita pepo var. cylindrica, Hr. Tikvica, Hr. Istra cuket, mihojski tikvić, It. Zucchino, An. Field pumpkin, Nem. Zierkürbis, Šp. calabacin, Fr. courgette.

Iz angleške verzije wikipedije je najbolj zanimiva zgodovina in ”udomačitev” buče. Rod buč lahko najdemo na ameriški celini že pred prihodom ljudi in vse vrste so avtohtone v "novem svetu" že v zgodnjih začetkih kmetijstva. Najbolj verjeten izvor je v južni Mehiki, od tam pa se je najprej razširil po Južni Ameriki.  Najbolj zgodnja zabeležba domače buče sega 8.000 - 10.000 let nazaj in sicer v jami Guila Naquitz v Oxaci v Mehiki.

Buča se je razširila po drugih koncih sveta po prihodu Kolumba v Ameriko (1492). Prva omemba te vrste v Evropi je bila v De Historia Stiripium Commentarii Insignes leta 1542 (Leonard Fuchs, nemški botanik). V festoon-u v Vili Farnesini v Rimu so med drugim našli tudi sliko bučke, ki je bila naslikana med 1515 in 1518. Omenjana je bila tudi v francoski knjigi Les Grandes Heures d'Anne de Bretagne, ki je bila tiskana med 1503 in 1508. Ta knjiga vsebuje ilustracijo poznano kot Quegourdes de turquie, ki so jo strokovnjaki identificirali kot C. pepo subsp. texana. 

Sliva

Slive so zelo pripravne za kuhanje marmelade ali džema, peko pite ali štrudlja ter kuhanje kompotov. Aja, tudi na slivove knedle ne smemo pozabiti. Pripravljajo se podobno kot marelični.

(Lat. Prunus domestica, Hr. šljiva, Hr. Istra kreka, češpa, sužina,…, It. susino, An. plum, Nem. Pflaumenbaum, šp. ciruela, fr. prune).

Botaničnih lastnosti slive ne bi opisovala, vam pa posredujem dve zanimivosti iz angleške verzije wikipedije.

“The Serbian plum (Serbian: шљива / šljiva) is the third most produced in the world. In the Balkans, plum is converted into an alcoholic drink named slivovitz plum brandy) (Serbian: шљивовица / šljivovica).” Ta prva me je zbodla, ker so najprej napisali named slivovitz –in potem šele originalno srbsko različico!

(2) Etimologija pa je vedno zanimiva: »The fruit Prunus armeniaca gained its name from the beliefs of Pliny the Elder, a Roman historian and scientist of the first century, who maintained the apricot was a kind of a plum, and had originally come from Armenia. Armenian sources support their claims by referring to a 6,000-year-old apricot pit found in an archaeological site near Yerevan. Other historians point to Mesopotamia as a clue to the Latin name. Apricots were cultivated in Mesopotamia, and it was known as armanu in the Akkadian language, but this did not refer to Armenia as that is not the name by which that geographic region was known in the Akkadian language. It is likely that Pliny's explanation is a folk etymology based on the similarity between the Mesopotamian name for the fruit and the Latin name for Armenia”.

In certain parts of the world, some fruits are called plums and are quite different from fruits known as plums in Europe or the Americas. For example, marian plums are popular in Thailand, Malaysia and Indonesia, otherwise also known as gandaria, plum mango, ma-praang, ma-yong, ramania, kundang, rembunia or setar. Another example is the Japanese plum, popular as pipa or Chinese plums in East Asia and Southeast Asia, and as Japanese medlar, loquat, nispero, bibassier and wollmispel elsewhere. In South Asia and Southeast Asia, Jambul - a fruit from tropical tree in Myrtaceae family, is similarly sometimes referred to 'damson plums', and it is different from damson plums found in Europe and Americas. Jambul is also called as Java plum, Malabar plum, jaman, jamun, jamblang, jiwat, salam, duhat, koeli, jambuláo or koriang.”

Karželj

Amanita caesarea. Hr. Blagva. To gobo je sicer našel in nabral John. Jaz nimam teh znanj in veščin. Običajno tudi njemu pripada ta del kuhe. To so pač moške stvari. Gobe, ribe in tako dalje. John pravi, da je to najboljša goba in, da jo je najbolje uživati surovo. Torej kot karpačo, ali pa na tanko narezano na kakšno drugo (gobjo) jed. Lahko pa seveda tudi pečeno ali kuhano, kot vam paše.

Karželj raste od junija do oktobra v redkem hrastovem ali kostanjevem gozdu, na gozdnih jasah in to vedno na istih mestih. Opis si raje preberite v kakšnem gobjem vodniku ali še bolje, vprašajte izkušenega gobarja. Tam izveste za značilnosti gob in njih razlikovanje z neužitnimi ali celo strupenimi. Jaz ne bi prevzela te odgovornosti. Mladega karžlja bi namreč lahko zamenjali za kakšno izmed mušnic.

Navadni grahor

Lathyrus sativus. Na Hrvaškem ji rečejo sikirica, v angleško govorečih deželah grass pea, blue sweet pea, chickling vetch, Indian pea, Indian vetch, white vetch, v Španiji almorta ali alverjón, v Kataloniji guixa, v Grčiji λαθούρι,, na Portugalskem chícharos, v italiji cicerchia, v Eritreji ሰበረ, sebere, Etijopiji ጓያ, guaya, v Bangladešu in Indiji pa khesari.

Nekateri pravijo, da zmanjšuje sladkor v krvi, v vseh virih pa lahko zasledimo, da je nevrotoksična in, da pri pretiranem uživanju lahko povzroča nevrološke težave (latirizem ali nevrolatirizem).

Pred uporabo jo namočimo za vsaj osem ur, kuhati pa se mora v neslani vodi, sicer ostane trda. V Istri jo dodajajo mineštri, v Dalmaciji drugim stročnicam, v Španiji (Castile-La Mancha) pa delajo iz nje moko (almorta).

Čičerika

Lat. Cicer arietinum je stročnica iz družine metuljnic (Fabaceae), reda Faboideae. Njeni plodovi so bogati z beljakovinami. Je ena od najstarejših stročnic; na Bližnjem vzhodu so našli ostanke čičerike, stare 7500 let.

Izvor imena čičerika izhaja iz latinskega imena cicer od koder izvira tudi ime Cicero. Francoski jezik je izraz povzel, kot chiche, proti koncu 14. stoletja je izraz povzel še angleški jezik kot ciche pease. Čičerika je v svetu znana pod različnimi imeni (nem.: kitchererbsen, angl.: chickpea ali garbanzo bean, tudi cecci bean, channa in Bengal gram, it.: ceci, hr.: slanutak ali leblebija). Izraz garbanzo, ki se za čičeriko uporablja v španščini izvira iz stare baskovske besede garbantzu, kar je sestavljanka iz garau = seme in antzu = suho.

Uporablja se za prehrano ljudi, zaradi visoke vsebnosti beljakovin pa čedalje bolj tudi v prehrani živali. Suha zrna čičerike se kuhajo eno do dve uri, predhodno namočena v vodi za 12 do 24 ur pa le 30 minut. Ovoj čičerike se bolje razgradi, dokler je topel, kar je pomembno za pripravo nekaterih tradicionalnih jedi, na primer humusa.

Za prehrano ljudi se uporablja na zelo raznovrstne načine, v glavnem kuhana, redkeje pečena, uporablja se tudi kot moka. Pomembno mesto ima v kulinariki Indijskega polotoka, v Sredozemlju, posebej na Iberskem polotoku, v arabskih deželah, v Mehiki, na Filipinih. Posebno mesto ima tudi v obredni prehrani Židov ob rojstvu dečkov.

Čičerika je osnovna sestavila falafla, imenitnih praženih kroglic. 

Salpa, Frater, Šarg

Na tržnici smo nabrali nekaj različnih rib za žar. Zakaj bi vedno jedli prvokategornice, ki jih dobimo v vsaki gostilni. Takšnele pa teže kje okusimo in težko bi rekli, katera je bila boljša (okus je primerljiv). Pa še zagotovo so divje, ker jih ne gojijo. Le po ceni se razlikujejo, salpa je najcenejša, ostali dve pa sta nekje vmes do cene brancinov in orad (divjih seveda).

Salpa (lat. Sarpa salpa, hr. salpa, fr. la saupe, nem. Goldstrieme, šp. la salema, salpa, it. salpa, an. salema porgy)

Salpa živi vzdolž obale med lgami v nepreglobokem morju. Zraste do 40 cm. Je eliptične oblike, hrbet je olivno moder, boki in trebuh so srebrnkasti. Vzdolž bokov ima do 10 zlatorumenih prog, na začetku prsne plavuti ima temen madež.

Meso ima poseben, a dober okus, ker se hrani z algami. Najboljša je pečena v pečici ali na žaru.

 

Šarg (lat. Diplodus sargus, hr. šarag, fr. sar commun, nem. Geißbrasse, šp. sargo commun, it. sarago maggiore, an. sargo)

Šarg živi v špranjah obalnih skal, med travo in algami. Do 40 cm dolg, ovalen, ob bokih stisnjen. Hrbet je rjavosiv, boki so svetlejši, trebuh je sivo srebrn. Na začetku repa ima večji črn madež in po telesu od sedem do osem navpičnih temnih prog.

Meso je zelo okusno. Najboljši je pečen na žaru ali v pečici.

 

Fratrc (lat. Diplodus vulgaris, hr. fratar, baranj, fr. la sar, nem. Zweibindenbrasse, šp. mojarra, it. sarago, an. common two-banded seabream)

Fratrc živi na skalnatem, predvsem obraslem plitvem dnu, ob ustju rek. Do 40 cm velik, sivo srebrn z zlatimi odsevi. Vzdolž bokov ima do 16 rjavorumenih vodoravnih črt ter dve širši progi: eno takoj za škržnim poklopcem od hrbta do boka, drugo ob koncu trupa pred repno plavutjo.

Meso je belo, okusno, a manj cenjeno od šargovega. Najboljši je pečen v pečici ali na žaru, skupaj z drugimi ribami ga lahko uporabimo tudi za brodet.

Zelišča

Posušena zelišča dobim iz več strani. Od mame, ki jih nabira v bolj planinskih predelih, od prijateljic, kakšnega pa naberem tudi sama. Največkrat v Istri, kjer imajo še bolj eteričen okus. Raba zeli je različna – za različne namene, pomembno je kateri del uporabljamo za kaj, še najpomembnejše pa so količine. Pri prenekaterih je majhen odmerek lahko zdravilen, prevelik pa škodljiv ali celo strupen.

K posameznim zeliščem se vrnem še v posebnih blogih, kjer bom poskušala vsakega izmed njih slikati v še zelenem in cvetočem stanju. Nekatera izmed njih lahko najdete tudi med začimbami v lončkih na vrtu, ki sem jih opisala v enem izmed predhodnih blogov.

Peteršilj, Roža in Šipek, Meta, Melisa, Ognjič, Rman, Rožmarin, Rutica, Žajbelj, Šentjanževka.