Šparglji

Seveda divji. O špargljih in njih nabiranju sem nekaj napisala že v uvodu k receptu za fritajo s šparglji, zato na tem mestu zapisanega ne bi ponavljala. Lahko pa povem, da je bil po dolgi deževni zimi tudi v Istri danes eden izmed prvih dni, ko so izpod suhega listja začeli kukati špargljevi vršički. Sploh je tu pomlad že v polnem razcvetu. Svetlo zelena travnata preproga, brsteče in cvetoče drevnine, polno drobnega pisanega cvetja po travnikih in gozdovih. Med iskanjem špargljevih poganjkov po gozdnem podrastju mi je nekje iz podzavesti prišla na misel otroška pesem Pokonci izpod korenin. Tisti moje generacije se gotovo spomnite slikanice z verzi Sibylle von Olfers, ki jih je čudovito prevedel Oton Zupančič.

Sicer pa v nabiranju špargljev nisem najboljša. Saj najdem tu pa tam kakšnega, a gotovo ne toliko kot tisti, ki so tega vajeni. Ali pa nadarjeni za to. Najbrž na slednje sploh niste pomislili. Jaz tudi ne, dokler mi ni druga soseda v Istri povedala, da "svako nije za šparuge". Ona pravi zase, da "je rođena za šparuge", da jih "pronađe puno više, ko obićni ljudi". In res, ob dnevih ko se midva vrneva iz gozda s kakšnimi tremi primerki, ona prinese debel šopek. Naj vas pomirim, tod okoli, kjer mi nabiramo to istrsko delicijo, ni državnih gozdov. Domačini pa nimajo težav s tem, da se napotimo v njihov gozd. Če jih srečamo, nam celo, verjetno zaradi naše skromne bere, takoj ponudijo nekaj primerkov, ki so jih pred našimi očmi utrgali izpod prvega grma. Tako pač je. A nabiranje špargljev je čudovita rekreacija. Najprej hoja po gozdu, potem sklanjanje po grmičevju, nato telovadba z očmi in nazadnje tudi veselje s priložnostnimi dogodivščinami. Nekje v blogih sem že omenila, da naju vedno spremlja sosedova psička, danes pa naju je celo pot spremljal Muc. Si lahko predstavljate mačkona na sprehodu, ki ubogljivo spremlja vsak tvoj korak?

Kako shranimo šparglje, ki jih nismo utegnili pojesti? Sicer malo verjetno, a se lahko zgodi. Narežemo jih na centimetrske koščke in jih preprosto zamrznemo. To je najboljši način. Tudi priprava raznih dobrot iz zamrznjenih divjih špargljev je preprosta. Kar ledene denemo v še hladno olivno olje, malo pomešamo, dodamo vodo ali belo vino in kuhamo, dokler tekočina ne povre. Potem nadaljujemo s pripravo, odvisno od tega kaj kuhamo.

Ohrovt

Ko sem pregledovala imena za ohrovt v drugih jezikih (lat. Brassica oleracea var. acephala, istrsko  rokula, broskva pa tudi zelje:), hrv. kelj, šp. la berza, ang. kale, nem. Markstammkohl, Gruenkohl), sem razumela, da je ohrovt, ki ga poznamo v Sloveniji, nekoliko drugačen od listnega ohrovta (hrv. raštika),  ki raste bolj v primorju. Čeprav je bilo latinsko ime na internetnih virih enako. Mogoče pa me razsvetli kakšen botanik.
Ohrovt je eden izmed pridelkov, ki na njivi prezimi. Vsaj v Istri. Kljub nizkim temperaturam in snegu.  Pobirajo jih še konec februarja, preden njivo preorjejo za novo vegetacijsko obdobje. Glavice uporabijo, z ostanki pa nahranijo kokoši. V Istri ga največkrat skuhajo s krompirjem, kot prilogo (vrzote s krompirjem). Velikokrat ga na krožniku srečamo skupaj z ribo. Jaz sem se preizkusila bolj z inovativno različico - ohrovtovimi sarmicami v paradižnikovi omaki.

Ohrovt se za nekaj časa najbolje ohrani v glavah, zavitih v kuhinjsko krpo in polivinilno vrečko v hladilniku (tu mislim bolj na mestne shranjevalce, ki nimajo kakšnih hladnih kleti za shranjevanje pridelkov). Seveda imajo tovrstne možnosti shranjevanja prostorske in časovne omejitve. Za dlje časa pa jih lahko shranimo blanširane v zamrzovalniku.

Rdeči ribez

Rdeči ribez (lat. Ribes) je v osnovi precej kislo grozdičje. Zato kaže biti previden pri njegovi uporabi. Pripravljala sem ga že v štrudlu, piti, marmeladi, uporabila pri huzarskih krapkih in še kje. Pri zavitku in piti se ne obnese najbolje, če ga uporabimo kot takega. Kaj lahko se nam namreč lahko zgodi, da imamo po konzumiranju težave s kislino v želodcu. Zato v pitah običajno k ribezu dodajajo marcipan, mandlje lahko pa tudi kakšno drugo sestavino, ki nevtralizira kislost. Glede štrudla pa še nisem razmislila, kako ga pripraviti. Prav z njim imam namreč kislo izkušnjo. V marmeladi se obnese, saj je združen s sladkorjem. Za huzarske krapke (piškoti) pa je idealen, ker za zaokrožen okus potrebujejo kislo marmelado. 

rdeči ribez

sladkor

želirno sredstvo

Količino posameznih sestavin doziramo po občutku. Odvisno od tega, če želimo bolj ali manj sladko marmelado oz. bolj ali manj tekočo in kakšne vrste želirno sredstvo bomo uporabili. Tudi dolžina kuhanja zavisi od naše predstave o končnem izdelku. Nisem vam kaj dosti povedala, a kuhanje marmelade ni lekarniška dejavnost.

Marmelada iz suhih sliv

Pekmez od suvih šljiva. Marmelad skoraj ne kupim več v trgovini, ker si jih raje pripravim sama. Sveže. Pozimi, ko nimamo prave izbire svežega okusnega sadja, ki je zraslo na soncu, si lahko pripravimo marmelado iz posušenih sadežev.

suhe slive

sladkor

malo želirnega sredstva

šilce ruma, po okusu

Slive denemo v vrelo vodo. Naj je bo toliko, da bodo prekrite. Namakamo jih toliko časa, da se voda ohladi. Nato jih odcedimo in nasekljamo. Lahko tudi kar s paličnim mešalnikom. Če je masa pregosta, dodamo še nekaj vode. Lahko tudi tiste v kateri smo namakali slive. Maso nato denemo v lonec, dodamo sladkor in malo ruma po okusu. Po potrebi tudi malenkost želirnega sredstva. Kuhamo po občutku. Vsaj toliko časa, da je gostota marmelade primerna. To zmes lahko uporabimo tudi za pripravo omake, ki se poda k divjačini.

Rožmarin

Rožmarin (lat. Rosmarinus officinalis, skoraj v vseh jezikih se ga imenuje podobno) je najboljši svež, čeprav ljudska pesem pravi, da "ima svoj duh, pa naj bo zelen ali suh". Nepogrešljiv je pri večini mediteranskih jedi. Od paradižnikove šalše za špagete, pečenega krompirčka z rožmarinom, pa do piščančjih zrezkov z rožmarinom. Rožmarinova vejica je nepogrešljiva tudi pri peki rib na žaru.

Najboljši je torej, če ga svežega odrežemo od grma ali pa grmička, ki ga imamo v lončku na balkonu. Rezervna možnost je, da vejico posušimo in igličaste lističe uporabimo suhe.