Melisa

Navadna melisa (lat. Melissa officinalis L., hrv. matičnjak, nem. Melisse, šp. el toronjil, joha de limon, ang. lemon balm, it. melissa, fr. Melisse officinale) je zdravilna rastlina in začimba, ki uspeva v Sredozemlju, predvsem pa v vinorodnem podnebju. Ime je grškega izvora, kjer melissa pomeni čebela. Zaradi bogatih cvetov se čebele namreč rade pasejo na njih. Druga ljudska imena za to rastlino so aselnica, čebeloperka, črnica, maternjak, matičnik, medeni list, medenka, medovka, oselnica, rojevnica, srčno zelje, citronska melisa, limonasta meta. Raste na suhih tleh na sončni legi na posekah in ob zidovih, kjer je zavarovana pred vetrom. Tako nam raste tudi v Istri. Pravzaprav bi lahko rekli, da se razrašča, ker imamo kvečjemu problem, da si išče nova in nova rastišča. Tudi v vrtni trati, kjer ji nismo namenili mesta.

Najraje jo uporabljam kar svežo. Za čaj. Kot v bližnjevzhodni kuhinji uporabljajo meto. Vodo zavremo in vanjo denemo sveža stebelca z lističi, pustimo nekaj minut in že je tu osvežujoč čaj posebne arome. Lahko mu dodamo tudi nekaj mete. Izjemno dober za vroče poletne dni je tudi ohlajen. Pravijo, da je metin čaj dober za lepe sanje. Morda je v tem celo nekoliko resnice. Spominjam se, da sem po večernem uživanju tega čaja vedno bogato sanjala.

Sicer metine lističe lahko tudi posušimo in jih shranimo za zimo.

Marmelada iz posušenih kakijev

Po odlično uspeli marmeladi iz suhih sliv, sem se lotila še poskusa priprave marmelade iz posušenih kakijev. V istrski kuhinji je sicer znana različica iz svežih sadežev, a zakaj ne bi malo eksperimentirali? Rezultat vam zaupam po jutrišnjem zajtrku, danes pa le recept. Morda bom samo eno noč prespala v dobri veri, da je marmelada dobra. Medtem pa naj počiva na hladnem.

posušeni kakiji

pomarančni sok

sladkor

cimet

klinčki

rum

(Količino posameznih sestavin dodajamo po občutku.)

Posušene kakije namočimo v vrelo vodo in jih tam pustimo dokler se voda ne ohladi, najbolje pa kar čez noč. Kakije odcedimo in jih nasekljamo najprej na roko, potem pa jih skupaj s pomarančnim sokom sesekljamo še s paličnim mešalnikom. Zmes denemo na ogenj, dodamo sladkor, cimet in klinčke. Če je zmes pregosta dodajamo še soka,  Želirnega sredstva ne potrebujemo, ker imajo kakiji dovolj pektina. Marmelada naj vre petnajst minut. Dodamo šilce ali dva ruma in kuhamo še nekaj časa do primerne gostote. Marmelado nadevamo v kozarce in nestrpno čakamo do naslednjega zajtrka, da poskusimo kaj se je izcimilo iz naše kuharije.
(Pripis naslednje jutro: Odlična je!)

Jagodno jagodna marmelada

Zakaj jagodno jagodna? Ker sem uporabila dve vrsti jagod. Vrtne in gozdne. Marmelade si vedno nakuham in jih potem vsako jutro z užitkom jem za zajtrk. Na svojem kruhu. Polnozrnatem, pirinem, rženem ali ajdovem. Včasih tudi na belem ali koruznem.

Marmelado običajno pripravljam z manj sladkorja in uporabim malce želirnega sredstva, da lahko z manj kuhanja plodovi ostanejo bolj čvrsti in imajo še intrinzični okus po sadju. Ker ni prav dolgo kuhana in ne vsebuje konzervansov, jo običajno pripravljam v manjših količinah, za kozarec ali dva. Zaradi istega razloga jo hranim v hladilniku.

Če se želite izogniti tem sredstvom, pa dodajte več sladkorja in kuhajte malo dlje. Količin v recept ne bom pisala. Vse je odvisno od okusa. Okusi pa so različni.

vrtne jagode

gozdne jagode

sladkor

želirno sredstvo

Gozdne in narezane vrtne jagode denemo v lonec, posujemo s sladkorjem, dodamo malce želirnega sredstva in kuhamo približno deset minut. Nekateri svetujejo pobiranje pen, jaz tega ne počnem. Marmelado nadevamo v kozarce, pustimo da se ohladijo in jih zložimo v hladilnik.

Bučna semena

Preko zime nas v hladni temni kleti počaka zimska muškatna buča (lat. Cucurbita moschata). Iz njenega oranžnega mesa pripravimo čudovit bučni štrudelj. Semena pa je škoda zavreči. Če jih ne hranimo za nove vrtnarske podvige, jih posušimo ali spečemo. Za grizljanje ob pivu.

Bučna semena očistimo niti in mesa. Rahlo jih posolimo in pomešamo. Lahko jih tudi namastimo z maslom in olivnim oljem. Ni pa nujno. Razporedimo jih po pekaču, obloženem s peki papirjem. Pečemo na 150 stopinjah pol ure, lahko tudi manj, dokler ne postanejo zapečeno rumena. Shranimo v zaprtem kozarcu.

Čemaž

V wikipediji piše, da je čemaž (tudi divji česen, medvedji česen, gozdni česen, kačji lek ali štrkavec, lat. Allium ursinum) trajnica z zdravilnimi učinki. Uvrščamo jo v rod lukov. Številna imena, ki se uporabljajo za čemaž, kažejo na razširjeno uporabo v preteklosti, izvirajo pa iz določenih značilnosti rastline (vonj po česnu, rjavi medvedi radi jedo čemaž, listi suličaste oblike). Pri nabiranju moramo paziti, da se ne zmotimo in ga ne zamenjamo z dvema zelo strupenima rastlinama, ki jima je zelo podoben. S šmarnico (Convallaria majus) ali podleskom(Colchicum autumnale). Šmarnično cvetje je precej drugačno od čemaževega, listi pa se skorajda ne razlikujejo. Podlesek raste v rozetah, listi so spodaj žleboviti, rastlina pa je bolj toga in raste navpično. Razlikujemo jih lahko tudi po vonju. Ti dve rastlini namreč ne dišita po česnu. Previdnost pri nabiranju je res nujna, zmota je namreč lahko tudi usodna.

Čemaž običajno shranjujem v olivnem olju. Liste narežemo, denemo v kozarec, po plasteh nekoliko posolimo in zalijemo z olivnim oljem. Listi morajo biti z njim prekriti. Hranimo v hladilniku. Tako shranjen čemaž je idealen za začinjanje juh in drugih jedi, lahko pa iz njega pripravimo tudi čemažev namaz s skuto. Olivno olje iz shranka lahko uporabimo za kuho.