Bučo (lat. Cucurbita) so izvorno gojili v Andih in
v Srednji Ameriki. V Evropo so bile nekatere vrste buč prinesene po odkritju Amerike.
Buče so zelo pomembne tudi zaradi njihove prehranske vrednosti. Vsebujejo več
hranil, kot sta vitamina A in C, vlaknine, niacin, folno kislino in železo.
Poleg tega so brez maščob in holesterola.
Buče, še posebej velike, je težko pojesti naenkrat,
četudi imamo veliko družino. Nekaj časa sicer počakajo tudi v kakšni suhi kleti,
a ko jo odpremo jo moramo nekako porabiti ali shraniti. Odlično se obnese pri
zamrzovanju. Najbolj uporabno je, če jo zamrznemo naribano, na ta način je
namreč uporabna za več namenov – štrudlje, juhe, omake za testenine ali pa lasagno. Lahko jo
zamrznemo tudi narezano na kocke – tako jo lahko uporabimo za kremno bučno
juho. Bučno juho je možno pripraviti na več načinov, ena izmed možnosti je, da jo začinimo s pomarančo. Lahko pa bučo tudi spečemo in jo shranimo v obliki pireja. Pire
zamrznemo, če pa nimamo radi zamrzovanja, ga še malo pokuhamo in shranimo v
kozarcu. Pire je nepogrešljiva sestavina za pripravo bučne pite ali
bučnega biskvita, seveda pa ga
lahko uporabimo tudi za juho ali kakšno drugo bučno delikateso.
Če semen ne hranimo za prihodnjo sezono, so
prepražena odlična za grizljanje ob televizorju.
