Arancini v sladkorju

Kandirana pomarančna lupinica. Recept za arancine že najdemo v blogu živakuha. Tukaj je podoben, le da je poudarek na njih shranjevanju za kasnejšo uporabo pri peki ali pripravi sladic. Uporabni niso samo arancini, ampak tudi sladkor, ki se navzame pomarančnega vonja in okusa.

Kandirana pomarančna lupinica. Recept za arancine že najdemo v blogu živakuha. Tukaj je podoben, le da je poudarek na njih shranjevanju za kasnejšo uporabo pri peki ali pripravi sladic. Uporabni niso samo arancini, ampak tudi sladkor, ki se navzame pomarančnega vonja in okusa.

Za arancine lahko uporabimo le bio pomaranče. Najbolj pripravno je, da vsakič, ko pojemo ali iztisnemo bio pomarančo, od lupine odstranimo belo sredico, jo narežemo na podolgovate rezine in jo denemo v zaprto posodo z vodo v hladilnik. V vodo sproti dodajamo lupinice in jo dvakrat na dan menjamo. To lahko počnemo kakšen teden, pazimo pa, da se zadnja lupinica namaka vsaj dva dni.

4 bio pomaranče

250 g sladkorja

500 ml vode

kristalni sladkor

Pomaranče olupimo in jih narežemo na trakove. Namakamo jih 2 – 3 dni v vodi v hladilniku tako, da dvakrat na dan vodo zamenjamo. Lupinice odcedimo in jih kuhamo v vodi toliko časa, da se nekoliko zmehčajo. Dodamo sladkor in kuhljamo z občasnim mešanjem toliko, da voda izpari. Lupinice še vroče razporedimo po peki papirju, da se nekoliko osušijo. Potem jih denemo v kozarec, izmenoma s plastmi sladkorja. Tako pomarančne lupinice počakajo zelo dolgo.

 

Avokado

Avokado je sadež avokadovca (lat. Persea americana), drevesa iz družine Laureaceae, ki izhaja iz srednje Amerike. Vzgajali so ga že azteki. Ime sadeža izhaja iz besede ahuatl, ki v azteškem jeziku nahuatl pomeni tudi modo. Španci so to besedo prevzeli kot aguacate oziroma avocado.

Sadeže v trgovinah lahko kupimo še nezrele, ki še niso dobri za uživanje. V tem primeru jih lahko dozorimo počasi, na sobni temperaturi, lahko pa bolj na hitro tako, da jih zavite v alufolijo denemo v razgreto pečico za deset ali več minut.

Še hint, da vam polovica avokada, ki ga še niste použili ne bi porjavela. V posodo ga zaprite skupaj s prerezano čebulo.

Granatno jabolko

(lat. Punica granatum, an. pomegranat, fr. grenadier, nem. Granatapfel, šp. el granado, it. melograno, hr. nar, šipak)

Granatno jabolko izvira iz območja med Iranom in Indijo. Etimološka razlaga latinskega imena kaže na jabolko s semeni (granatum). Glede na to, da je staro francoska beseda za ta sadež pomme – grenade, in so ga posledično v zgodnji angleščini poimenovali kot apple of Grenada, je prišlo do razlage, da sadež izvira iz španske Grenade.

Granatno jabolko ima v mnogih kuhinjah sveta svoje mesto. Velikokrat ga uporabljajo za sladko grenak sok ali sirup, posušena semena pa za začimbo ali dodatek jedem. Uporabljajo ga tudi v tradicionalni medicini, saj ima prenekatere zdravilne učinke, uporabljali so ga celo za kontracepcijo.

Ta sadež je imel v različnih kulturah tudi simbolni pomen. V starem Egiptu na primer je bil simbol blaginje in ambicij, v grški mitologiji je bil poznan kot sadež smrti, saj naj bi izviral iz Adonisove krvi. V starem Izraelu naj bi bil to sadež rodovitnosti obljubljene dežele. Po Koranu naj bi granatna jabolka rasla v raju. Na Kitajskem naj bi sadež pomenil rodovitnost in številno potomstvo.

Jaz pa sem iz njega naredila sok in zdravilen čaj, včasih pa ga posujem po solati. Eno samo zdravje.

Breskve

Breskev (lat. Prunus persuca, sl. Istra breska, hr. Istra briskva, praskva, proskva, hr. breskva, it. pesco, nem. Pfirsch, an. peach).

Že ime nam pove, da so to sadno drevo prinesli iz Perzije. Najprej v staro Grčijo, potem k Rimljanom, v 3. ali 4. stoletju pa je prišla v naše kraje. Včasih so breskev imenovali tudi perzijsko jabolko.

Recepti v »živakuha«:

v  moja krostata z breskvami

v  krostata z breskvami

v  štrudelj z vinogradniškimi breskvami

v  štrudelj po primorsko

v  breskve s sladkorjem

v  vaniljin puding z breskvami

Recepti v »živashranjuje«:

v  marmelada iz vinogradniških breskev

v  marmelada iz breskev

v  džem macedonia

Kaki

Kaki (lat. Diospyros kaki, an.  Japanese ali Kaki ali Asioan Persimmon, šp. el caqui, it. Il cachi, fr. le Plaqueminier, hr. kaki jabuka, nem. die Kaki) od nekdaj velja za hrano bogov (v grščini Διος πυρος) in prihaja iz vzhodne Azije, kjer so ga Kitajci gojili že pred 2000 leti (drevo 柿子树 shizishu, sadež 柿子 shizi). V Evropo so ga prinesli okoli leta 1870. Bogat je z vitamini (predvsem A in C) ter minerali (kalij, kalcij, fosfor in železo).

Kaki v povezavi s kuharijo sem prvič srečala pri pouku gospodinjstva v osnovni šoli, ko smo pripravljali skutno kremo s kakijem. Še vedno se spomnim mamljivega okusa, ki se mu ni moč upreti. Bila je pripravljena iz kakijev, sladkorja, najbrž tudi nekaj vaniljinega, skute ter kisle in sladke smetane.

V temle blogu najdete recepta za :

v  kakijevo marmelado

v  marmelado iz posušenih kakijev

V blogu »živakuha« pa najdete recepte:

v  kupolo s kakiji

v  krostato s kakijevo marmelado in jabolki

v  panakoto s kakijevo marmelado
v pito s kakijevo marmelado
vkaki s smetano
vkakijeva krema
vvaniljev puding s kakijevo kremo

Kutina

Kutina (lat. Cydonia oblonga, hrv. Dunja tudi Kunja, šp. membrillo ali tudi mebrillero) je eden izmed sadežev, ki jih jeseni včasih dobimo v za gospodinjstvo velikih količinah. To je namreč precej poseben sadež, ki se mu moramo nekoliko posvetiti z obdelavo, preden ga lahko uživamo. V Istri nas soseda preko njive običajno povabi, da ji pomagamo pri klestenju sadežev z drevesa ter, da si naberemo svoj delež. 

Plodovi imajo po obiranju še nekakšno žametasto oblogo, zato jih najprej operemo in zdrgnemo s krpo. Dobro jih je čim prej na nek način shraniti, ker običajno že po nekaj dneh, ko so z drevesa, proces gnitja hitro napreduje. Za shranjevanje jih lahko pripravimo na tri načine - s pečenjem celih sadežev. s pečenjem kosov v pečici ali pa s kuhanjem v oslajeni vodi. S kuhanjem v oslajeni vodi dobimo kompot, lahko pa kuhane sadeže odcedimo in pretlačimo v pire. Zamrznjen pire mirno počaka nekaj mesecev v zamrzovalniku in je idealna sestavina za pripravo sladic. Na primer pite s kutinovim pirejem.
Lahko pa pripravimo tudi kutinov sok in kutinov sir.

Sicer pa se kutina odlično obnese kot dodatek kompotom, pitam, krostatam, štrudljem, lahko pa jih pripravimo kot desert s teranom.

Recepti s kutino, ki jih najdete v temle blogu:

v  marmelada iz kutin
vsok iz kutin

V blogu »živakuha« pa najdete recepte:

v  kutinovi bomboni

v  štrudelj s kutino
v  kutine s teranom

v  pita s kutinami ali pita s kutinovim pirejem
vpečene kutine
vkrostata s kutinami

Grozdje

Vinska trta (lat. Vitis vinifera, hr. vinova loza, it. vite, nem. Weinrebe, an. grape vine) je letos popolnoma prekrila že vso pergolo pred hišo. Ne samo, da daje prijetno senco, tudi grozdja je letos bogato obrodila. Sladkega grozdja. Še več bi ga, pa je ne špricamo in je del pridelka pobrala bolezen.

Grozdje ima biblični pomen, v neki hrvaški knjigi jo poleg oljke uvrščajo med »majke hraniteljice mediterana« (tam je množina, v slovenščini pa bi bila najbrž uporabljena dvojina), je pa tudi silno uporabna rastlina. Sveže grozdne jagode, vino, grozdni sok, marmelada, mlado listje, rozine. Nekje sem prebrala, da moramo biti pri slednjih previdni pri psih, toksini namreč lahko povzročijo nenadno odpoved ledvic. Je pa rdeče vino v primernih količinah zelo zdravo za žilje in srce. Poznan je tako imenovani  »francoski paradoks«. Pri Francozih je namreč zaslediti manjšo pojavnost bolezni srca, ker pijejo rdeče vino, čeprav zaužijejo precej živalskih maščob.

Figa

Mlada figa na našem vrtu je letos bogato obrodila. Julijsko zorenje nam je prineslo 37 fig, na jesensko še čakamo. Iz fig lahko naredimo odlično marmelado, Sicer pa lahko pustimo domišljiji prosto pot, jaz sem se poskusila z biskvitom s figami, moja prijateljica jih je uporabila v presnem zavitku. Moram še kaj pokukati v mediteransko kuhinjo in še raziskati vse možnosti uporabe tega čudovitega sadeža.

Lat. Figus carica, Hr. smokva, It. fico, Ang. common fig, Nem. Figenbaum, Šp. higuera, Fr. Figuier.

Figa je ena izmed prvih rastlin, ki so jih ljudje kultivirali. Najdeni fosili fig izvirajo iz neolitika. Fige so bile tudi običajna hrana Rimljanov. Kultivirana je bila od Afganistana do Portugalske, kultivirana je bila tudi v Indiji. Od 15. stoletja naprej so jo vzgajali tudi v severni Evropi in na ameriških tleh v 16. stoletju.

Recepti s figami:

Figova pita

Biskvit s figami

Krostata s figami

Figova krostata z vlečenim testom

Krostata s figovim džemom

Grške smokvice

Presni zavitek

Domač figov džem

Džem macedonia

Figova marmelada

Sliva

Slive so zelo pripravne za kuhanje marmelade ali džema, peko pite ali štrudlja ter kuhanje kompotov. Aja, tudi na slivove knedle ne smemo pozabiti. Pripravljajo se podobno kot marelični.

(Lat. Prunus domestica, Hr. šljiva, Hr. Istra kreka, češpa, sužina,…, It. susino, An. plum, Nem. Pflaumenbaum, šp. ciruela, fr. prune).

Botaničnih lastnosti slive ne bi opisovala, vam pa posredujem dve zanimivosti iz angleške verzije wikipedije.

“The Serbian plum (Serbian: шљива / šljiva) is the third most produced in the world. In the Balkans, plum is converted into an alcoholic drink named slivovitz plum brandy) (Serbian: шљивовица / šljivovica).” Ta prva me je zbodla, ker so najprej napisali named slivovitz –in potem šele originalno srbsko različico!

(2) Etimologija pa je vedno zanimiva: »The fruit Prunus armeniaca gained its name from the beliefs of Pliny the Elder, a Roman historian and scientist of the first century, who maintained the apricot was a kind of a plum, and had originally come from Armenia. Armenian sources support their claims by referring to a 6,000-year-old apricot pit found in an archaeological site near Yerevan. Other historians point to Mesopotamia as a clue to the Latin name. Apricots were cultivated in Mesopotamia, and it was known as armanu in the Akkadian language, but this did not refer to Armenia as that is not the name by which that geographic region was known in the Akkadian language. It is likely that Pliny's explanation is a folk etymology based on the similarity between the Mesopotamian name for the fruit and the Latin name for Armenia”.

In certain parts of the world, some fruits are called plums and are quite different from fruits known as plums in Europe or the Americas. For example, marian plums are popular in Thailand, Malaysia and Indonesia, otherwise also known as gandaria, plum mango, ma-praang, ma-yong, ramania, kundang, rembunia or setar. Another example is the Japanese plum, popular as pipa or Chinese plums in East Asia and Southeast Asia, and as Japanese medlar, loquat, nispero, bibassier and wollmispel elsewhere. In South Asia and Southeast Asia, Jambul - a fruit from tropical tree in Myrtaceae family, is similarly sometimes referred to 'damson plums', and it is different from damson plums found in Europe and Americas. Jambul is also called as Java plum, Malabar plum, jaman, jamun, jamblang, jiwat, salam, duhat, koeli, jambuláo or koriang.”

Mandarine

Tudi od celinskem podnebju lahko gojimo mandarine. V loncih na vrtu tako, da jih ob najhujšem mrazu umaknemo v notranjost. Najbolje v kakšen nezakurjen prostor, vendar moramo paziti na primerno vlažnost. Na zalivanje in škropljenje listov. Kljub temu se takšni pogoji niti slučajno ne morejo primerjati s kakšno Orangerie ob gradu Schönbrunn na Dunaju. Tam lahko citrusi prezimijo ob primerni vlagi, temperaturi in svetlobi. Pri nas doma se namreč po nekaj tednih prezimovanja v notranjosti, kljub veliki pozornosti in intenzivni negi, listi začnejo sušiti. Letos je bil k sreči hladnejši del zime nekoliko krajši in so mandarine in oljka še pravočasno prišli na plano. Morda so tako lepo preživeli zimo tudi zaradi tega, ker so deset dni rasli ob ritmih flamenka. Letošnja letina je bila velikosti grma primerna, a okusna. Vsa je končala v dveh lončnih marmelade.

Mandarina (Citrus reticulata) je drevo in plod agruma iz rodu Citrus (družina Rutaceae) in sicer ena od izvirnih treh vrst skupaj s citrono in pomelom. Splošno je sprejeta teorija, da so vse ostale vrste citrusov le hibridi, ki so se v teku stoletij razvili iz teh treh vrst. Originalna vrsta mandarine (Citrus nobilis) prihaja iz Japonske in Kitajske, a v Sredozemlje so prišle prej vrste, ki so doma v Indoneziji in Indiji (Citrus reticulata). Danes se povsod po svetu uporablja ali vsaj pozna izraz mandarina. Izvor tega imena je zelo zanimiv. Ko se je leta 1828 to sadje prvič pojavilo v Sredozemlju, so ga začeli tako imenovati zaradi njegovega kitajskega porekla. Mandarini so bili kitajski veljaki, zato naj bi nosili isto ime ti novi kitajski sadeži, ki jim je skupna plemenitost in sorazmerno bleda barva.

Suhi krhlji

Krhlji jabolk in hrušk. Bio. Najboljši so tisti od Jožeta, ki vsake toliko priromajo v našo kuhinjo. Pravi, da je treba uporabiti domače sorte jabolk in hrušk, ki so ekološko pridelana, torej brez fitofarmacevtskih posegov. Nabere jih na domačem vrtu in ena izmed možnosti priprave za shranjevanje je tudi sušenje. Suhe krhlje je najbolje spraviti v zaprte steklene kozarce, po spletnih virih sodeč, pa jih lahko tudi brez težav zamrznemo.

Najbolje je sadje sušiti v večnadstropnem električnem sušilniku. Sušimo jih 15 – 20 ur. Pri tem na nekaj ur zamenjamo nadstropja, pa tudi ta obračamo levo in desno, ker sušilniki sadja velikokrat ne sušijo enakomerno. Po 15 urah sušilnik ugasnemo, počakamo, da se krhlji ohladijo. Če so ohlajeni že trdi, so gotovi. Če ne nadaljujemo s sušenjem še kakšni dve uri. 

Pečen kostanj

To je užitek, ki gre skupaj z jesenjo. Ko se gozdovi obarvajo v jesenske barve, začnejo po mestu vznikati hišice kostanjarjev. Včasih jih je bilo več, pa tudi cena je bila bolj dostopna vsakomur. Celo kot šolarji, smo si lahko privoščili kakšno merico iz svoje žepnine. To je bil eden izmed mojih užitkov v malih letih, na poti v šolo ali pa k telovadbi. Kostanj na Tromostovju, pomfri v Daj Damu, piškoti na vago v Šumiju ali pa kakšen priboljšek v pekarnah v pokritem delu ljubljanske tržnice. Majhni užitki socializma, ko nismo imeli prav veliko, zato so bili tovrstni priboljški toliko slajši. Doma pripravljen kostanj običajno ni bil tako dober, kot pri kostanjarju. Bil je preveč pečen, suh ali pa samo preveč zarezan.

Tale pa je uspel. Bil je ravno prav zarezan, pečen pa v ponvi z luknjami na močni žerjavici in potem nekaj časa zavit v krpo, da je ostal topel in sočen.

Za pečen kostanj vsekakor uporabimo pravi kostanj (Castanea sativa) in ne divjega kostanja (Aesculus hipocastanum). Saj ne, da bi pomislila, da jih ne ločite in, da bi slučajno kakšno jed pripravili iz divjega, ki pa ga moja mama uporablja za pripravke za blaženje težav z žilami.

Pravi kostanj (nem. die Edelkastanie, an. chestnut, fr. Châtaignier, šp. castaño, it. castagno, hr. pitomi kesten).

Črne češnje

Domov so nekega dne prišle tudi črne češnje, ki pa jih ne jem rajši od rdečih. Ravno obratno kot v otroški pesmici. No, v šolo sem hodila rada, nisem pa razmišljala o tem, če vsako leto rajši. To pa je nekako obratno od prvega. In obratno. Skratka rdeče češnje imam rajši od črnih, zato sem črne raje skuhala v marmeladi in spekla v štrudlju. 

Recept je enak kot za rdeče, zato ne bi še enkrat zapisovala. Tudi delo z razkoščičenjem je enako zamudno, le da imate pri tej različici nekoliko več težav z odstranjevanjem naravnega barvila iz delovnih pripomočkov. Na drugih straneh bloga si poglejte recepta za češnjevo marmelado in češnjev štrudelj.

Ringlo

Ringlo (tudi margolane, lat. Prunus domestica subsp. Italica, an. Greengage, nem. Edel–Pflaume, fr. Reine-claude, gal. Plumbis glass) je ena izmed podvrst slive (Prunus domestica).  Pravzaprav obstaja tudi več podvrst, so različnih barv, pa tudi nekoliko različnih okusov (Prunus domestica var. Subrotunda, Prunus domestica var. Claudiana). Tudi na tej sliki sta dve različici: rdeča in rumena. Skratka čudovit sadež, ki zori julija.

Uporaben je za marmelade, zavitke in druge sladice, sok, kompot in marsikaj drugega. Domišljija naj gre svojo pot.

Rdeči ribez

Rdeči ribez (lat. Ribes) je v osnovi precej kislo grozdičje. Zato kaže biti previden pri njegovi uporabi. Pripravljala sem ga že v štrudlu, piti, marmeladi, uporabila pri huzarskih krapkih in še kje. Pri zavitku in piti se ne obnese najbolje, če ga uporabimo kot takega. Kaj lahko se nam namreč lahko zgodi, da imamo po konzumiranju težave s kislino v želodcu. Zato v pitah običajno k ribezu dodajajo marcipan, mandlje lahko pa tudi kakšno drugo sestavino, ki nevtralizira kislost. Glede štrudla pa še nisem razmislila, kako ga pripraviti. Prav z njim imam namreč kislo izkušnjo. V marmeladi se obnese, saj je združen s sladkorjem. Za huzarske krapke (piškoti) pa je idealen, ker za zaokrožen okus potrebujejo kislo marmelado. 

rdeči ribez

sladkor

želirno sredstvo

Količino posameznih sestavin doziramo po občutku. Odvisno od tega, če želimo bolj ali manj sladko marmelado oz. bolj ali manj tekočo in kakšne vrste želirno sredstvo bomo uporabili. Tudi dolžina kuhanja zavisi od naše predstave o končnem izdelku. Nisem vam kaj dosti povedala, a kuhanje marmelade ni lekarniška dejavnost.

Šipek

                             
Šipkove plodove (Rosa canina) naberemo na bližnjem polju po prvi zmrzali. Če se tja odpravimo s tem namenom vzamemo s seboj rokavice in vrečko. Jaz sem jih obirala brez rokavic in se ob navdušenju nad sočnimi plodovi niti nisem ozirala na popraskane roke. Non c'e rosa senza spine. (Ta proverbo mi vedno pride na misel tudi ko obrezujem domačo vrtnico.)

Plodove posušimo za šipkov čaj. Saj veste, da ima šipek veliko C vitamina!

Najboljši izdelek iz šipka, pa je vsekakor šipkova marmelada. Priporočam!