Rdeči poper

Po spletnih iskalnikih ga težko najdete pod tem imenom, laže ga najdete, če vtipkate poivre rose. V francosko govorečih deželah, ga namreč bolj često uporabljajo v kuhinji. Francozi ga poznajo še pod imeni Baie rose de Bourbon, Poivre de Bourbon, Poivre de la Réunion, Café de Chine, Encens, Faux poivre, Poivre brésilien, Poivre d'Amérique, Poivre marron, Poivre rosé, Poivre rouge, Poivrier d'Amérique. Angleži pod pink peppercorn ali pink berry. Raste na perujskem poprovcu ali lat. Schinus molle. Že večkrat sem ga okusila posutega po dobro pripravljenih zrezkih ali pa kot sestavino kakšne omake. Preden sem ga našla v neki gurmansko dobro založeni trgovini v Bruslju, sem ga dolgo iskala v domačih trgovinah. Našla sem ga le dodanega poprovim mešanicam, ne pa kot samostojno začimbo.

Pomembno je opozorilo, da ga pri kuhi uporabljamo previdno. Le kakšnih ducat zrn na krožnik. V večjih količinah lahko namreč učinkuje toksično. Zelo dobro se poda v pikantno ali pa gorčično omako.

Začimbe

Najbolje jih je imeti sveže. V lončkih na vrtu ali balkonu. Baziliko, peteršilj, koper in koriander kupim vsako leto na novo. Stare rastline origana, timijana, žajblja in lavande se obrastejo na novo. Pravzaprav odvisno od klime. V Ljubljani manj rastlinic prezimi. Denimo žajbelj se v kontinentalnem podnebju ne obdrži, v mediteranskem pa na stari rastlini že bujno poganja. Meta in melisa sta trdoživi. Vsako leto v zemlji pustita zametke poganjkov in se že spomladi bujno razrasteta. Jagodičevje je hvaležno, vsako leto lepo rodi. Rožmarin pa je itak zimzelen. Le v Ljubljani, kjer raste v lončku, ne v zemlji, se skoraj vsako zimo posuši.

K temu zapisu se bom še vrnila in dodala za vsako zel še kaj vsebine.

Čemaž

V wikipediji piše, da je čemaž (tudi divji česen, medvedji česen, gozdni česen, kačji lek ali štrkavec, lat. Allium ursinum) trajnica z zdravilnimi učinki. Uvrščamo jo v rod lukov. Številna imena, ki se uporabljajo za čemaž, kažejo na razširjeno uporabo v preteklosti, izvirajo pa iz določenih značilnosti rastline (vonj po česnu, rjavi medvedi radi jedo čemaž, listi suličaste oblike). Pri nabiranju moramo paziti, da se ne zmotimo in ga ne zamenjamo z dvema zelo strupenima rastlinama, ki jima je zelo podoben. S šmarnico (Convallaria majus) ali podleskom(Colchicum autumnale). Šmarnično cvetje je precej drugačno od čemaževega, listi pa se skorajda ne razlikujejo. Podlesek raste v rozetah, listi so spodaj žleboviti, rastlina pa je bolj toga in raste navpično. Razlikujemo jih lahko tudi po vonju. Ti dve rastlini namreč ne dišita po česnu. Previdnost pri nabiranju je res nujna, zmota je namreč lahko tudi usodna.

Čemaž običajno shranjujem v olivnem olju. Liste narežemo, denemo v kozarec, po plasteh nekoliko posolimo in zalijemo z olivnim oljem. Listi morajo biti z njim prekriti. Hranimo v hladilniku. Tako shranjen čemaž je idealen za začinjanje juh in drugih jedi, lahko pa iz njega pripravimo tudi čemažev namaz s skuto. Olivno olje iz shranka lahko uporabimo za kuho.

Rožmarin

Rožmarin (lat. Rosmarinus officinalis, skoraj v vseh jezikih se ga imenuje podobno) je najboljši svež, čeprav ljudska pesem pravi, da "ima svoj duh, pa naj bo zelen ali suh". Nepogrešljiv je pri večini mediteranskih jedi. Od paradižnikove šalše za špagete, pečenega krompirčka z rožmarinom, pa do piščančjih zrezkov z rožmarinom. Rožmarinova vejica je nepogrešljiva tudi pri peki rib na žaru.

Najboljši je torej, če ga svežega odrežemo od grma ali pa grmička, ki ga imamo v lončku na balkonu. Rezervna možnost je, da vejico posušimo in igličaste lističe uporabimo suhe.

Lovor

Lovor (lat. Lauris nobilis, istriansko javor) je začimba, ki jo v mediteranskih krajih lahko nabereš marsikje. Ima značilen vonj in okus, brez katerega si ne moremo zamisliti domače kuhinje. Juha, golaž, jota, zelenjavne omake, gobe. Nekateri pa ga ne marajo, naprimer spodnja istrska soseda. Toliko huje, ker ji suhi lovorovi (pardon javorovi) listi padajo na njivo. Nekateri pravijo, da svež lovor ni dober, da je treba uporabljati vedno posušenega.

Nabrane lovorove vejice posušimo v vazi ali na kakšnem drugem mesto, kjer so nam, dokler niso posušene, prijeten okras. Potem liste osmukamo in jih denemo v zračno posodo. Steklen kozarec naj bo vedno nekoliko priprt.

Bazilika

Bazilika (lat. Ocimum basilicum) je ena izmed rastlin, ki je pri nas v svoji sveži izdaji postala bolj popularna, šele v posocialističnih časih. Do takrat je bila v naši kuhinji razpoložljiva posušena različica. Vemo pa, da je sveža najboljša. In, da se takšna dodaja jedem šele ob koncu kuhanja, da odda čim več svoje čudovite arome. Značilen okus da genovskemu pestu, paradižnikovim jedem in pa mozzareli s paradižnikom (caprese). Teh jedi brez bazilike pravzaprav ni.

Svežo si lahko omislimo tudi v loncu na balkonu ali pa na vrtu. Ker pa zime ne preživi ne zunaj, ne znotraj ob kurjavi in brez prepotrebnega sonca, je najbolje ohraniti vsaj malo arome z vlaganjem v olivno olje. Tako vložena ohrani nekaj tiste svoje značilne arome. Še pozno spomladi je odlična za pripravo pesta.
Letos sem poskusila baziliko shraniti tudi na način, kot shranjujem svež peteršilj. Slednjega sesekljanega, bazilikine liste pa kar cele zamrznem v posodici in jih sproti jemljem ven.