Čaj iz granatnih jabolk

Če ste prebrali prejšnja dva bloga, ste videli kaj storimo s semeni granatnih jabolk, ki so nam ostala od stiskanja soka. Čaj bo gotovo zdravilen, kakšen pa bo okusu vam poročam, ko se semena posušijo.

Semena posušimo in zmeljemo ter uporabimo za čaj.

Sivka

Cvetove posušimo in jih shranimo za čaj ali kakšno drugo kuharsko dogodivščino. Na primer liker ali pa kakšen kolač. Vse to me še čaka.

Lat. Lavandula sp., hr. lavanda, it. Lavanda, nem. Lavendel, an. Lavender, šp. Lavanda, fr. Lavande.

Pri sivki so zdravilni cvetovi, listi in vsa cvetoča zel. Najbogatejše s sivkinim oljem je cvetje, tik preden se odpre. Zdravilne snovi in učinkovine so eterično olje, smola, čreslovine, grenčina in druge. Sivka deluje proti krčem, je rahlo dražljiva in poživljajoča. Uporabljamo jo pri napenjanju, migreni, omotici. Sivka na počutje deluje pomirjajoče in dobrodejno. Sivkino olje močno mrtviči klice, zato ga uporabljamo pri prebavnih motnjah. Pri uporabi eteričnega olja je treba upoštevati njegovo močno delovanje in možne alergijske reakcije. Uporaba sivke se odsvetuje nosečnicam in doječim mamicam (wikipedija).

 Posušene sivkine cvetove uporabljamo pri preganjanju moljev, gospodinja Russla Crowa v Provansi, pa je z njo odganjala škorpijone.

Melisa

Navadna melisa (lat. Melissa officinalis L., hrv. matičnjak, nem. Melisse, šp. el toronjil, joha de limon, ang. lemon balm, it. melissa, fr. Melisse officinale) je zdravilna rastlina in začimba, ki uspeva v Sredozemlju, predvsem pa v vinorodnem podnebju. Ime je grškega izvora, kjer melissa pomeni čebela. Zaradi bogatih cvetov se čebele namreč rade pasejo na njih. Druga ljudska imena za to rastlino so aselnica, čebeloperka, črnica, maternjak, matičnik, medeni list, medenka, medovka, oselnica, rojevnica, srčno zelje, citronska melisa, limonasta meta. Raste na suhih tleh na sončni legi na posekah in ob zidovih, kjer je zavarovana pred vetrom. Tako nam raste tudi v Istri. Pravzaprav bi lahko rekli, da se razrašča, ker imamo kvečjemu problem, da si išče nova in nova rastišča. Tudi v vrtni trati, kjer ji nismo namenili mesta.

Najraje jo uporabljam kar svežo. Za čaj. Kot v bližnjevzhodni kuhinji uporabljajo meto. Vodo zavremo in vanjo denemo sveža stebelca z lističi, pustimo nekaj minut in že je tu osvežujoč čaj posebne arome. Lahko mu dodamo tudi nekaj mete. Izjemno dober za vroče poletne dni je tudi ohlajen. Pravijo, da je metin čaj dober za lepe sanje. Morda je v tem celo nekoliko resnice. Spominjam se, da sem po večernem uživanju tega čaja vedno bogato sanjala.

Sicer metine lističe lahko tudi posušimo in jih shranimo za zimo.

Žajbelj

Žajbelj (lat. Salvia officinalis, slov.tudi čistec, kadulja, hrv. kadulja, istrsko kuš, žalfija, it. salvia, nem. Salbei, ang. sage) je zelo cenjeno zdravilno zelišče, ki bojda podaljšuje življenje. Ime izvira iz latinske besede "salvare", ki pomeni ozdraveti, zdraviti. Deluje protibakterijsko in blaži vnetja. Z njim lajšamo prebavne motnje in želodčne težave. Blaži vnetje grla, zdravi dlesni in miri kašelj.

Glede na izkušnje, ki jih imam z žajbljem, ga je treba uporabljati z mero in v ustrezni obliki. 

Svež žajbelj je odličen za pripravo jedi (krompir iz ponve z žajbljem, saltimbocca, njoki z žajbljem). Za te jedi mora biti svež. Nekoč sem v nekem gostišču v Ljubljani z velikimi pričakovanji naročila njoke z žajbljem. Veliko razočaranje. Na kuhane njoke so nasuli prgišče posušenega žajblja, tistega, ki je tako presušen, da je že trd. To ne gre. Na njoke z žajbljem pridite k meni, priporočam pa tudi tiste iz domačije Šajna.

Posušen žajbelj pa je pravi za prevretek za spiranje vnetij. Pomaga nam lahko tudi k odličnemu blažilcu kašlja. Običajno ga pripravim in spijem tik pred spanjem, da lahko mirno spim. Prva različica je takšna, da karameliziramo sladkor, zalijemo z mlekom, vanj denemo še nekaj listov posušenega žajblja, zavremo, odstavimo in pustimo pokrito še kakšne deset minut. Lističe odstranimo in z užitkom spijemo vedoč, da bomo dobro spali. Različico z medom pripravimo tako, da mleko s posušenimi žajbljevimi zavremo, odstavimo in pokrito pustimo še deset minut. Lističe odstranimo in vmešamo  med.

Šipek

                             
Šipkove plodove (Rosa canina) naberemo na bližnjem polju po prvi zmrzali. Če se tja odpravimo s tem namenom vzamemo s seboj rokavice in vrečko. Jaz sem jih obirala brez rokavic in se ob navdušenju nad sočnimi plodovi niti nisem ozirala na popraskane roke. Non c'e rosa senza spine. (Ta proverbo mi vedno pride na misel tudi ko obrezujem domačo vrtnico.)

Plodove posušimo za šipkov čaj. Saj veste, da ima šipek veliko C vitamina!

Najboljši izdelek iz šipka, pa je vsekakor šipkova marmelada. Priporočam!