Mavrah

Lat. Morcella esculenta, an. morel, šp. la cagarria, nem. Speise Morchel, fr. Morille, po slovensko tudi užitni smrček. Je užiten, čeprav o njem piše, da je pogojno užiten. Da ga je treba prej speči ali skuhati, da se toksini nevtralizirajo. Moram reči, da je bil v fritaji prav odličnega okusa, o kakšnh toksinih ni bilo sledu. Gotovo zato, ker smo ga temperaturno obdelali.

O njegovih lastnostih si lahko preberete v vsakem gobarskem priročniku. Naj napišem samo to, da ga najdete spomladi, na lokah, travnikih, v sadovnjakih in listnatih gozdovih z jeseni (Fraxinus sp.) in podlesno vetrnico.

Brezov goban

Leccinum scabrum, hr. djed. Pravijo, da rastejo samo pod brezami, čeprav nisem prepričana, da smo ga mi nabrali pod tem brhkim drevesom. Vse značilnosti brezovega gobana si raje oglejte v kakšnem gobarskem vodiču, še bolje pa je, če vam ga prvič pokaže kakšen izkušen gobar. Čeprav pri brezovčku ni mogoča zamenjava s strupenimi, previdnost pri gobah ni nikoli odveč.

Uporaba je raznovrstna, lahko jih kuhamo, pečemo, vlagamo v kis ali solnico, ni pa primeren za sušenje. V gobarskem priročniku pravijo, da pri pripravi manj počrni, če celo gobo prevremo v 2% slanici.

Karželj

Amanita caesarea. Hr. Blagva. To gobo je sicer našel in nabral John. Jaz nimam teh znanj in veščin. Običajno tudi njemu pripada ta del kuhe. To so pač moške stvari. Gobe, ribe in tako dalje. John pravi, da je to najboljša goba in, da jo je najbolje uživati surovo. Torej kot karpačo, ali pa na tanko narezano na kakšno drugo (gobjo) jed. Lahko pa seveda tudi pečeno ali kuhano, kot vam paše.

Karželj raste od junija do oktobra v redkem hrastovem ali kostanjevem gozdu, na gozdnih jasah in to vedno na istih mestih. Opis si raje preberite v kakšnem gobjem vodniku ali še bolje, vprašajte izkušenega gobarja. Tam izveste za značilnosti gob in njih razlikovanje z neužitnimi ali celo strupenimi. Jaz ne bi prevzela te odgovornosti. Mladega karžlja bi namreč lahko zamenjali za kakšno izmed mušnic.

Vložene gobe

Gobe so priromale od strica Jožeta. To so najboljše vložene gobe, ker so različnih vrst in zato bolj okusne. Vsekakor si upam jesti samo njegove, ki so pripravljene na tak način. Mešane mislim. In to zato, ker je stric eden najbolj izkušenih slovenskih gobarjev. Uporabi sirovke, jurčke, lisične, zajčke, golobice, sivke, miške in druge kolobarnice. Mi si raje pripravimo monokulturo iz jurčkov, kvečjemu dodamo še kakšno lisičko, več si pa ne upamo. Sicer lahko vložene lončke kaj hitro ugledamo bolj zabrisane, takšne kot so na spodnji sliki. V naslednjem koraku pa se damo prepeljati na urgenco.

Kis za zalivanje pripravimo tako, da dobro prevremo vodo z 9% kisom, v razmerju 3:1 skupaj z lovorjem, celim poprom in šalotko. Narezane gobe blanširamo tri minute v vreli vodi in jih po tem dobro speremo s hladno vodo. Nadevamo jih v kozarčke in zalijemo s kisom. Dobro zapremo in se veselimo priložnosti, ko bosta na mizo prišla kakšna domača salama in ržen kruh.

Lisičke

Cantharellus sp., hrv. lisičica. V Istri smo našli belkasto lisičko (Cantharellus cibarius var. albidus). Raste od junija do oktobra, ni izbirčna za zemljišče, vedno v skupinah in zmeraj na istih mestih. Klobuk je bledo rumen, skoraj belkast in razdeljen v lopute. Letvice so prečno povezane. Okus je prijetno pekoč. Ne zanesite se na tale moj opis, zapisala sem samo lastnosti, ki so značilne. Lisičkam je namreč podobnih še nekaj gob, od katerih je kakšna strupena (divja lisička), kakšna pa smrtno strupena (oljkova goba). Sicer pa v Sloveniji, predvsem na Gorenjskem in na Pohorju največkrat nabiramo Friesovo lisičko (Cantharellus friesii), ki je bolj rumena, pokrov je pozneje razraščen v 5-6 blazinic, kocen pa je v dnu zaraščen s sosednjo gobo. Spodaj na sliki je belkasta različica, kot rečeno pa, ne zanašajte se na moje opise in tole sliko, če niste gotovi, raje vprašajte kakšnega poznavalca gob.

Lisičke lahko sušimo, lahko pa jih tudi narežemo in zamrznemo. Na spletnih klepetalnicah pravijo, da ni potrebe po blanširanju pred zamrzovanjem. V gobarskem vodniku pa omenjajo tudi shranjevanje v 10% soli.

Sicer so lisičke odlične v fritaji, rižoti ali pa v kakšni gobovi omaki k mesu ali pa kot dodatek gobam v juhi.

Dežnikarica

Po domače marela. Po latinsko Macrolepiota procera. Raste od junija do novembra na svetlih gozdnih tratah, jasah ter na obgozdnih travnikih. Običajno jo najdemo na peščenem zemljišču med praprotjo, posamezno ali v manjših skupinah. Klobuk pri mladi gobi je jajčast, pozneje razpet kot dežnik. Potresen je z luskami, kosmiči, je belkasto in rožnato rjav, v sredini temnejši. Premer klobuka do 30 cm. Lističi so beli - gosti, mesnati, prosti in pritrjeni na kocen. Kocen je belkasto sivo rjav, progast z rožnato rjavimi luskinami. V podgobju je gomoljasto odebeljen. Je votel, zelo visok in vitek. Pri razprostrtem klobuku nosi prosto gibljiv obroček. Meso je nežno belo, v klobuku mehko. Ima okus po lešnikih in orehih (glede na zemljišče) in duh po mleku.
Moramo pa paziti, da je ne zamenjamo z rdečečnim dežnikom (Macrolepiota rhacodes), ki ima nekoliko rdečkasto meso, če jo podrgnemo po steblu.

Uporabljamo mlade dežnikarice in to samo klobuke. Zelo dobra je pečena, dušena, ocvrta ali pa v juhi. Ni dobra za konzerviranje, odlično pa se zmrzuje. Zamrznemo jo kar svežo, odmrznemo pa tako, da jo kar zamrznjeno denemo na vroče olje.

Jurček

Po gobe se napotiva kar v okoliške istrske gozdove, kjer sva že našla primeren gobji okoliš. Gob je veliko, a si ne upava nabirati kaj drugega kot jurčke in marele. Zihr je zihr. Tudi pri tem ozkem poznavanju užitnih gob, se najdejo kar lepi primerki. Poglejte tele kraljevske jurčke.

Gobe je sicer najbolje pojesti sveže, a če jih je preveč, jih pač shranimo. Posušimo. O sušenju gob najdemo na internetu kar precej teorije (na soncu in vetru, v sušilniku, na kmečki peči). Zato je najbolje, da si najdemo svojim zmožnostim primeren način. Pomembno je, da posušene gobe shranimo v zaprt kozarec, da se ne navlažijo. Posušene gobe najprej namočimo in potem uporabimo. Lahko pa jih tudi zblanširamo in v polivinilni vrečki zamrznemo. Gobe kar zamrznjene popražimo ali pa denemo vrelo vodo. O receptih z gobami pa te dni kaj najdete tudi že na živakuha (gobova mineštra, njoki z gobami,zeliščni njoki z gobami, rižota z gobami in piščancem).

Pri nabiranju gob naju običajno spremlja sosedova psička Štrumfa. Če nimava svoje, gre pač z nama sosedova. Nasploh imava tam veliko sposojenih živali. K nama prihajajo tudi sosedove muce. Seveda v veselem pričakovanju hrane, ki jo dobijo tudi že doma, a na tujem je slajše. Se tudi primerno odebelijo v času, ko sva tam. Najbolj pa se je udomačil mačkon, malo perzijski, malo tigrsko progast, po imenu Muc (za naju, ker ne veva, kako mu je ime zares). Ima že svojo posodo, svojo dekico in kupujeva mu mačjo hrano.