Marmelada iz kutin z limono

Marmelado iz kutin smo  že pripravljali v temle blogu. Takrat samo iz kutin in sladkorja. Tokrat pa sem jo skuhala z navdihom in namigom Sare Devetak, katere izdelke sem poskusila pri odličnem zajtrku v Lokandi Devetak na Vrhu Svetega Mihaela na Krasu. Pohvalila sem odlično marmelado iz kutin in zaupala mi je, da kot bazo uporabi celo zmiksano bio limono. Poskusila sem s to recepturo in res, marmelada je odlična. Pripravila sem dve različici, s sladkorjem in brez.

2 kg kutin

1 bio limona

sladkor po želji

Kutine olupimo, očistimo pečkovja in skuhamo v vodi. Vodo odcedimo in jo shranimo kot sok. Limono dobro zdrgnemo pod vročo vodo in jo narežemo na majhne koščke. Skupaj s kutinami jih nasekljamo s paličnim mešalnikom ali v blenderju. Sesekljane sadeže denemo v lonec in jih (skupaj s sladkorjem) kuhamo na majhnem ognju petnajst minut do pol ure. Če je zmes pregosta, lahko dodamo malenkost kutinove tekočine. Kuhano marmelado nadevamo v kozarce in jih hranimo v hladilniku, posebej če smo marmelad kuhali brez sladkorja in manj časa.

Paprika

Že latinsko ime Capsicum annuum pove, da je paprika enoletniza. Izvira iz Južne Amerike. Zanimivo je, da se beseda paprika kot sposojenka iz madžarskega jezika najde tudi v mnogih drugih evropskih jezikih. Torej beseda »paprika« obstaja v nemščini, francoščini, italijanščini, španščini, ruščini, portugalščini, grščini, belorusčini, madžarščini, ukrajinščini, v češkem, slovaškem, danskem, finskem, norveškem, švedskem, litovskem, poljskem, nizozemskem, gruzijskem, irskem, islandskem, estonskem jeziku, velščini in še mnogih drugih.

Iz rodu paprik je tudi čili. Beseda »Čili« izhaja iz španske besede Chile, v Evropo so jo namreč prinesli Španci v času kolonizacije Amerike. Samo ime za to vrsto paprike se uporablja v nekdanjih španskih in portugalskih kolonijah v Južni Ameriki, Indiji in Afriki, kjer se danes večinoma tudi prideluje. (oboje vir: wikipedija)

Papriko smo uporabili v kar nekaj blogih tega bloga, pa tudi v sestrskem blogu »živakuha«.

pečena harisa 

ajvar iz paprik 

filane paprike 

pohane ponjene pečene paprike 

Fajitas con pollo 

paella 

»maroška« 

Pad Thai 

 »kitajska« 

vok 

»azijska«

riževi rezanci z jajcem 

ratatuille 

zelenjavni ratatuille v pečici 

pikantni đuveč 

kuskus z zelenjavo 

pirina rižota 

rdeča rižota z bučkami 

karbonara s pršutom in zeleno papriko 

paprikaš iz domače kokoši 

svinjski paprikaš 

piščančji paprikaš 

piščanec z zelenjavo iz ponve 

srbska solata 

bučke v omaki 

pizza fantazija 

Ajvar iz paprik

Ostalo mi je nekaj podolgovatih rdečih in zelenih paprik, zato sem jih popekla in pripravila neke vrste ajvar. Paprike za ajvar naj bi bile sicer rdeče, a sem uporabila tudi zelene in priloga ni bila prav nič slabša. Poleg tega sem uporabila oljčno olje, ker drugega doma nimam. Ajvar je bil super priloga k mesu na žaru. Celo Johnu je bil všeč.

podolgovate paprike

olje

sol

Paprike se najbolje spečejo na stari električni plošči, ker pa jih na štedilnikih ni več, lahko uporabimo kakšno žar ali teflonsko ponev. Pečemo jih tako, da jih obračamo, da na vseh straneh večino tanke lupinice počrni. Paprike lahko spečemo tudi v pečici. Pečene denemo v polivinilno vrečko in jo dobro zavežemo, v njej pa jih pustimo nekaj časa, da lupinica odstopi. Paprike olupimo, očistimo in jih drobno nasekljamo. Večinoma delajo ajvar v večjih količinah tako, da jih zmeljejo v pripravi za mletje mesa. Jaz sem jih imela manj in sem jih kar ročno nasekljala. Nasekljano papriko nekaj časa pražimo/kuhljamo na oljčnem olju, jo rahlo posolimo in nadevamo v kozarce.

Višnjeva marmelada

Že enkrat sem pisala o džemu iz višenj, tokrat pa sadnemu namazu lahko rečem marmelada. Okus po višnjah mi je zelo ljub, običajno jih skuham kar v džem. Je pa džem s celimi sadeži in nekoliko bolj tekočo sadno sladko tekočino okoli njih nekoliko nerodni za mazanje po kruhu. Vedno se izmuzne kakšna jagoda ali pocedi sok po svežem prtičku na mizi, ki sem ga pravkar zamenjala. Zato sem se odločila, da tokrat poskusim z marmelado, pravzaprav sadnim spreadom. Uporabila sem zamrznjene višnje (v tem letnem času ni najti svežih), zato sem tudi postopek nekoliko prilagodila. Če bi uporabila sveže višnje, bi želirno sredstvo dodala takoj na začetku, tako pa sem ga bolj ob koncu. Pomemben je namreč hint, da želirnega sredstva ne dajemo na vroče sadje, ker se zgrudi, oziroma ostane v kuglicah in ne opravi svoje vloge.

Naj vas ne zmoti kozarček, ki je na sliki. Če ste že kaj brskali po marmeladah in džemih v tem blogu, ste ga najbrž že kje videl. Za domače marmelade pač recikliram kozarčke. Posebej tiste bolj poželjivih oblik.

500 g zamrznjenih višenj

5 žlic sladkorja

3 žličke želirnega sredstva za marmelade

Zamrznjene višnje skupaj s sladkorjem kuhamo na majhnem ognju, da zavrejo in potem še kakšnih dvajset minut. Sadeže zmiksamo z paličnim mešalnikom, vendar ne povsem v kremo – višnje naj ostanejo še v drobnih koščkih. Maso pristavimo spet nazaj na majehn ogenj in vanjo vmešamo želirno sredstvo, ki smo ga raztopili v nekaj žlicah hladne vode. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo na majhnem ognju še pet minut. Napolnimo kozarce.

Oljka

Oljka, po SSKJ je v redu tudi oliva. Sicer hrv. maslina, hrv.Istra olika, oliva, oliver, ulika, ulio, uliva, ulivio, vulika, it. ulivo, nem. die Olive, ang. Olive.

V plodovih oljk so sladkorji, celuloza, minerali, kot so kalcij, kalij ter železo in baker, ki ugodno delujejo na ožilje, srce in prebavo ter presnovo. Tudi olje, pridelano iz oljk, je od vseh najbolj zdravilno. Ima od vseh maščob najprimernejše razmerje med nasičeninimi in nenasičenimi maščobnimi kislinami. Ima velik delež oleinske kisline in primerno količino esencialnih maščobnih kislin. V wikipediji pravijo, da naj bi v zeliščarstvu čaj iz posušenih ali svežih oljčnih listov pomagal zniževati krvni tlak in krvni sladkor. Oljčno olje se uporablja kot blago odvajalno sredstvo za otroke in slabotne bolnike. Za masažo se lahko uporablja oljčno olje v katerem so bila namočena razna zelišča, kot sta npr. šentjanževka in rožmarin ter vsebujejo dišavna olja. V cvetnem zdravljenju je Bachov cvetni pripravek Oljka narejen iz oljčnih cvetov in se uporablja pri telesni in duševni izčrpanosti.

Sicer med avtohtone sorte oljk slovenske Istre spadajo Istrska belica, črnica, piranska buga ter štorta, sorta, ki je primerna predvsem za vlaganje.

Letos sta nama oljki lep obrodili. Glede na podatke, zapisane na spletu sva sicer pričakovala nekoliko večjo težo obranih oljk, a sva se prijaznila s skupaj 12 kilogrami, ker sta oljki še sorazmerno mladi in nimata še zelo razvejane krošnje (sicer lahko ena oljka da tudi od 25 do 30 kg oljk). Nabrala sva jih sredi oktobra (sicer se jih nabira nekje okoli začetka novembra), ob sončnem in suhem dnevu, ki so bili v tem obdobju prav redki. To je bilo najino prvo obiranje oljk, glede na posnetke na spletu, sva nabavila plastične mreže s katerimi sva obložila tla in plastične zabojčke, kamor sva stresla oljke za prevoz v torkljo. Oljke je najbolje obirati v suhem in vetrovnem vremenu (veter še bolj suši), kajti v oljarno se ne sme pripeljati vlažnih plodov. Z oljkami je treba v oljarno še isti dan, ko se jih obere, da ne začnejo procesi gnitja - potem je olje zanič. Če oberemo še bolj zeleno plodove, bo olje bolj ostrega okusa, če naberemo temne, bodo plodovi bolj oljnati. Pri logistiki obiranja in stiskanja se je treba predhodno dogovoriti z oljarno, da boste oljke pripeljali, še posebej, če želite, da dobite lastno olje. Sicer boste težko našli torkljo, kjer vam bodo pripravljeni stisniti manj kot 50 kg plodov za lastno olje. Težava ni samo v ceni stiskanja (v tem primeru pač plačate celoten znesek za 50 kg), ampak tudi v minimalni količini oljk, da torklja lahko funkcionira. Midva sva jih imela pač premalo, zato sva dobila olje v zameno za težo najinih oljk. Iz 10 kg oljk pride približno liter olja.
Pa še to - v oljarni sva izvedela, da sta najini oljki verjetno sorte Pendolino in Leccino. V drugi oljarni, pa Karbonaca in Leccino.