Marmelada iz suhih sliv in brusnic

 

Kdo bi si mislil, marmelada je odlična!

suhe slive

suhe brusnice

malo sladkorja

želirno sredstvo po potrebi

rum

Suhe slive in suhe brusnice operemo in jih prelijemo z vrelo vodo, toliko da so prekrite. Namakamo jih toliko časa, da se voda ohladi. Tekočino odlijemo in jo prihranimo. Slive in brusnice sesekljamo s paličnim mešalnikom, dodajamo prihranjeno tekočino, da je zmes ravno prav gosta. V hladno zmes dodamo malo sladkorja in želirnega sredstva in ruma in kuhljamo toliko časa, da je gostota marmelade primerna. Nalijemo v kozarčke in preden zapremo, čez polijemo še malo ruma.

Marmelada iz granatnih jabolk

 

Granatna jabolka niso najboljša materija za pripravo marmelade, zato je to fizično precej zahtevno in zamudno opravilo. Tako kot pri šipkovi, ali pa še bolj, ker šipek kljub vsemu ima nekaj več mesa, ki gosti marmelado. Pravzaprav pa gre pri obojem za šipek.

granatna jabolka

sladkor

želirno sredstvo

Semena granatnih jabolk najprej izsočimo v sokovnik. Sok denemo v posebno kozico, preostanek semen pa v drugo in ga prekrijemo z vodo (ravno toliko, da so prekrita) in kuhamo kakšnih petnajst minut. Tekočino s semeni preko cedila prepasiramo v prvo kozico, kjer je sok. Ohladimo. Dodamo sladkorja po okusu in ravno prav želirnega sredstva. Kuhamo toliko, da zavre in napolnimo v kozarce.

Arancini v sladkorju

Kandirana pomarančna lupinica. Recept za arancine že najdemo v blogu živakuha. Tukaj je podoben, le da je poudarek na njih shranjevanju za kasnejšo uporabo pri peki ali pripravi sladic. Uporabni niso samo arancini, ampak tudi sladkor, ki se navzame pomarančnega vonja in okusa.

Kandirana pomarančna lupinica. Recept za arancine že najdemo v blogu živakuha. Tukaj je podoben, le da je poudarek na njih shranjevanju za kasnejšo uporabo pri peki ali pripravi sladic. Uporabni niso samo arancini, ampak tudi sladkor, ki se navzame pomarančnega vonja in okusa.

Za arancine lahko uporabimo le bio pomaranče. Najbolj pripravno je, da vsakič, ko pojemo ali iztisnemo bio pomarančo, od lupine odstranimo belo sredico, jo narežemo na podolgovate rezine in jo denemo v zaprto posodo z vodo v hladilnik. V vodo sproti dodajamo lupinice in jo dvakrat na dan menjamo. To lahko počnemo kakšen teden, pazimo pa, da se zadnja lupinica namaka vsaj dva dni.

4 bio pomaranče

250 g sladkorja

500 ml vode

kristalni sladkor

Pomaranče olupimo in jih narežemo na trakove. Namakamo jih 2 – 3 dni v vodi v hladilniku tako, da dvakrat na dan vodo zamenjamo. Lupinice odcedimo in jih kuhamo v vodi toliko časa, da se nekoliko zmehčajo. Dodamo sladkor in kuhljamo z občasnim mešanjem toliko, da voda izpari. Lupinice še vroče razporedimo po peki papirju, da se nekoliko osušijo. Potem jih denemo v kozarec, izmenoma s plastmi sladkorja. Tako pomarančne lupinice počakajo zelo dolgo.

 

Soffritto

 

Soffritto je značilna osnova za italijanske jedi. Za bolonjsko omako, paradižnikovo omako, mineštro, stracotto…. Lahko ga naredimo sproti, prav priročno pa je, če ga pripravimo nekoliko več in shranimo. Ena možnost je v kozarcih, ki jih lahko nekaj tednov hranimo v hladilniku, druga možnost je, da pripravljen sofritto zamrznemo v manjših porcijah, primerno velikih, da nam bo služil kot osnova za jedi.

oljčno olje

2 rdeči čebuli

2 korenčka

2 stroka česna

2 stebli stebelne zelene

1 koromač

sol, poper

V primerno veliki posodi na oljčnem olju prepražimo nasekljane čebulo, korenje, česen, zeleno in koromač. Pokrijemo in na majhnem ognju kuhljamo pol ure.

Obiranje oljk

Oljka. 

Tudi tokrat bi morala kot vedno pisati sproti. Sproti, kot so mi tekle misli med pobiranjem oljk. V čarobni svetlobi sonca, ki proseva skozi listje oljk in mestoma zaslepi pogled, ki potem ne more ločiti med oljko in eliptičnim temno zelenim listom in to delo opravijo roke, ki rahlo drsijo po oljčni veji in strgajo oljke z njih. Vse občutke med tem opravilom bi laže opisovala sproti, medtem ko so se porajali in tok misli spreminjali v besede. Tu bi mi lahko pomagala tehnika.

 

Še en občutek je bil močan. Občutek stika s tlemi, ko se v mehkem obuvalu premikam po tleh v skrbi, da kakšne izmed oljk na pregrinjalu ne bi pohodila. Mehak občutek stopanja in premikanja, kot v kakšnem filmu, ko se morajo glavni junaki s subtilnim gibanjem prebiti preko kompozicije laserskih žarkov, da bi prišli do diamanta ali kakšnega drugega pomembnega artikla.

Oljke obiramo ob suhem vremenu, še isti dan jih je treba peljati v oljarno, da so plodovi še dovolj sveži za stiskanje.

Za obiranje oljk potrebujemo namensko pregrinjalo  kvadratne oblike, ki smo ga prerezali do polovice, da ga lahko pogrnemo okoli drevesa. Potrebujemo tudi namenske zaboje. Potem še stopničke za obiranje nekoliko višje ležečih plodov in po potrebi, če je oljka višja, še lestev.

Da bi obrali vse sadeže je potrebno obirati iz vseh strani, vseh pogledov, od zunaj, znotraj, spodaj, zgoraj, če smo dovolj gibki se povzpnemo tudi v notranji lijak drevesa. In tudi to ni bilo dovolj – naslednji dan, ko sem hodila okoli drevesa sem našla še za dva lončka včeraj neobranih oljk. Drugačna svetloba, drug kot je bil potreben, da sem jih našla še nekaj.

Pri obiranju oljk je pomembno, da stojimo na istem mestu in od tam, ne da bi premikali stopala, poberemo čim več oljk. Potem pred vsakim korakom pogledamo v tla in pazimo, da ne bi kakšnega izmed sadežev pohodili. Med tem opravilom se nam nekako razvije občutek, da nogo umaknemo takoj, ko začutimo rahel dotik z oljko.

Oljke je najbolje vsake toliko časa s tem, da privzdignemo pregrinjalo spraviti na kup. Potem na koncu pa jih z nežnimi zajemi prestavimo v zabojnik.

Zame je to kar dolgotrajno opravilo. Za eno oljko dve do tri ure. Počasi. Obiranje oljke je doživetje, ki ga je treba občutiti.