torek, 23. april 2013

Jagodno jagodna marmelada

Zakaj jagodno jagodna? Ker sem uporabila dve vrsti jagod. Vrtne in gozdne. Marmelade si vedno nakuham in jih potem vsako jutro z užitkom jem za zajtrk. Na svojem kruhu. Polnozrnatem, pirinem, rženem ali ajdovem. Včasih tudi na belem ali koruznem.
Marmelado običajno pripravljam z manj sladkorja in uporabim malce želirnega sredstva, da lahko z manj kuhanja plodovi ostanejo bolj čvrsti in imajo še intrinzični okus po sadju. Ker ni prav dolgo kuhana in ne vsebuje konzervansov, jo običajno pripravljam v manjših količinah, za kozarec ali dva. Zaradi istega razloga jo hranim v hladilniku.
Če se želite izogniti tem sredstvom, pa dodajte več sladkorja in kuhajte malo dlje. Količin v recept ne bom pisala. Vse je odvisno od okusa. Okusi pa so različni.


vrtne jagode
gozdne jagode
sladkor
želirno sredstvo

Gozdne in narezane vrtne jagode denemo v lonec, posujemo s sladkorjem, dodamo malce želirnega sredstva in kuhamo približno deset minut. Nekateri svetujejo pobiranje pen, jaz tega ne počnem. Marmelado nadevamo v kozarce, pustimo da se ohladijo in jih zložimo v hladilnik.

ponedeljek, 22. april 2013

Bučna semena

Preko zime nas v hladni temni kleti počaka zimska muškatna buča (lat. Cucurbita moschata). Iz njenega oranžnega mesa pripravimo čudovit bučni štrudelj. Semena pa je škoda zavreči. Če jih ne hranimo za nove vrtnarske podvige, jih posušimo ali spečemo. Za grizljanje ob pivu.



Bučna semena očistimo niti in mesa. Rahlo jih posolimo in pomešamo. Lahko jih tudi namastimo z maslom in olivnim oljem. Ni pa nujno. Razporedimo jih po pekaču, obloženem s peki papirjem. Pečemo na 150 stopinjah pol ure, lahko tudi manj, dokler ne postanejo zapečeno rumena. Shranimo v zaprtem kozarcu.

nedelja, 21. april 2013

Čemaž

V wikipediji piše, da je čemaž (tudi divji česen, medvedji česen, gozdni česen, kačji lek ali štrkavec, lat. Allium ursinum) trajnica z zdravilnimi učinki. Uvrščamo jo v rod lukov. Številna imena, ki se uporabljajo za čemaž, kažejo na razširjeno uporabo v preteklosti, izvirajo pa iz določenih značilnosti rastline (vonj po česnu, rjavi medvedi radi jedo čemaž, listi suličaste oblike). Pri nabiranju moramo paziti, da se ne zmotimo in ga ne zamenjamo z dvema zelo strupenima rastlinama, ki jima je zelo podoben. S šmarnico (Convallaria majus) ali podleskom(Colchicum autumnale). Šmarnično cvetje je precej drugačno od čemaževega, listi pa se skorajda ne razlikujejo. Podlesek raste v rozetah, listi so spodaj žleboviti, rastlina pa je bolj toga in raste navpično. Razlikujemo jih lahko tudi po vonju. Ti dve rastlini namreč ne dišita po česnu. Previdnost pri nabiranju je res nujna, zmota je namreč lahko tudi usodna.



Čemaž običajno shranjujem v olivnem olju. Liste narežemo, denemo v kozarec, po plasteh nekoliko posolimo in zalijemo z olivnim oljem. Listi morajo biti z njim prekriti. Hranimo v hladilniku. Tako shranjen čemaž je idealen za začinjanje juh in drugih jedi, lahko pa iz njega pripravimo tudi čemažev namaz s skuto. Olivno olje iz shranka lahko uporabimo za kuho.

sobota, 13. april 2013

Šparglji

Seveda divji. O špargljih in njih nabiranju sem nekaj napisala že v uvodu k receptu za fritajo s šparglji, zato na tem mestu zapisanega ne bi ponavljala. Lahko pa povem, da je bil po dolgi deževni zimi tudi v Istri danes eden izmed prvih dni, ko so izpod suhega listja začeli kukati špargljevi vršički. Sploh je tu pomlad že v polnem razcvetu. Svetlo zelena travnata preproga, brsteče in cvetoče drevnine, polno drobnega pisanega cvetja po travnikih in gozdovih. Med iskanjem špargljevih poganjkov po gozdnem podrastju mi je nekje iz podzavesti prišla na misel otroška pesem Pokonci izpod korenin. Tisti moje generacije se gotovo spomnite slikanice z verzi Sibylle von Olfers, ki jih je čudovito prevedel Oton Zupančič.

Sicer pa v nabiranju špargljev nisem najboljša. Saj najdem tu pa tam kakšnega, a gotovo ne toliko kot tisti, ki so tega vajeni. Ali pa nadarjeni za to. Najbrž na slednje sploh niste pomislili. Jaz tudi ne, dokler mi ni druga soseda v Istri povedala, da "svako nije za šparuge". Ona pravi zase, da "je rođena za šparuge", da jih "pronađe puno više, ko obićni ljudi". In res, ob dnevih ko se midva vrneva iz gozda s kakšnimi tremi primerki, ona prinese debel šopek. Naj vas pomirim, tod okoli, kjer mi nabiramo to istrsko delicijo, ni državnih gozdov. Domačini pa nimajo težav s tem, da se napotimo v njihov gozd. Če jih srečamo, nam celo, verjetno zaradi naše skromne bere, takoj ponudijo nekaj primerkov, ki so jih pred našimi očmi utrgali izpod prvega grma. Tako pač je. A nabiranje špargljev je čudovita rekreacija. Najprej hoja po gozdu, potem sklanjanje po grmičevju, nato telovadba z očmi in nazadnje tudi veselje s priložnostnimi dogodivščinami. Nekje v blogih sem že omenila, da naju vedno spremlja sosedova psička, danes pa naju je celo pot spremljal Muc. Si lahko predstavljate mačkona na sprehodu, ki ubogljivo spremlja vsak tvoj korak?



Kako shranimo šparglje, ki jih nismo utegnili pojesti? Sicer malo verjetno, a se lahko zgodi. Narežemo jih na centimetrske koščke in jih preprosto zamrznemo. To je najboljši način. Tudi priprava raznih dobrot iz zamrznjenih divjih špargljev je preprosta. Kar ledene denemo v še hladno olivno olje, malo pomešamo, dodamo vodo ali belo vino in kuhamo, dokler tekočina ne povre. Potem nadaljujemo s pripravo, odvisno od tega kaj kuhamo.