Dežnikarica

Po domače marela. Po latinsko Macrolepiota procera. Raste od junija do novembra na svetlih gozdnih tratah, jasah ter na obgozdnih travnikih. Običajno jo najdemo na peščenem zemljišču med praprotjo, posamezno ali v manjših skupinah. Klobuk pri mladi gobi je jajčast, pozneje razpet kot dežnik. Potresen je z luskami, kosmiči, je belkasto in rožnato rjav, v sredini temnejši. Premer klobuka do 30 cm. Lističi so beli - gosti, mesnati, prosti in pritrjeni na kocen. Kocen je belkasto sivo rjav, progast z rožnato rjavimi luskinami. V podgobju je gomoljasto odebeljen. Je votel, zelo visok in vitek. Pri razprostrtem klobuku nosi prosto gibljiv obroček. Meso je nežno belo, v klobuku mehko. Ima okus po lešnikih in orehih (glede na zemljišče) in duh po mleku.
Moramo pa paziti, da je ne zamenjamo z rdečečnim dežnikom (Macrolepiota rhacodes), ki ima nekoliko rdečkasto meso, če jo podrgnemo po steblu.

Uporabljamo mlade dežnikarice in to samo klobuke. Zelo dobra je pečena, dušena, ocvrta ali pa v juhi. Ni dobra za konzerviranje, odlično pa se zmrzuje. Zamrznemo jo kar svežo, odmrznemo pa tako, da jo kar zamrznjeno denemo na vroče olje.

Svež grozdni sok

Pravzaprav tole ni ravno za v »živashranjuje«, ker tale sok zdrži le nekaj dni v hladilniku. Saj veste, kvasovke, vrenje in na koncu alkohol. Tale sok tudi ni nevemkakšna pogruntavščina. Je pač grozdje, mehansko sočeno v sokovniku, brez toplotne obdelave.

Najbrž se je tudi vam že zgodilo, čeprav nimate svojega vinograda ali vsaj trte, da ste dobili gajbico ali dve polno domačega sladkega grozdja. Ker je seveda težko vse to použiti, je kaj primerno iz tega pripraviti sveži sok. Res je dober in prav nič trpek, čeprav bi se to morda pričakovalo zaradi mletja koščic ob sočenju gozdnih jagod.

Grozdne jagode potrgamo iz pecljev in jih obdelamo v sokovniku. Ker v tropinah sokovnika običajno ostane še kar veliko tekočine, jih lahko še dvakrat vrnemo v sočenje. Iz sokovnika bo priteklo še kar nekaj soka. Največ dela bomo imeli pri pobiranju pen iz površine bistrega soka, ki pa jih lahko mirno popijemo, ker so ravno tako dobre. Na koncu si pomagamo še tako, da tekočino precedimo.

Figova marmelada

Tele marmelade nisem skuhala sama. Pripravila jo je Johnova mama v času, ko je v našem Primorju zorelo obilo fig.

1 kg fig

30 dkg sladkorja

šilce konjaka

Najprej polovico sladkorja ob stalnem mešanju karameliziramo. Nato nanj dodamo na koščke narezane fige, konjak in preostali sladkor. Mešamo, da se ob pocejanem soku karameliziran sladkor raztopi. Kuhljamo do želene gostote in marmelado napolnimo v kozarce.