Dežnikarica

Po domače marela. Po latinsko Macrolepiota procera. Raste od junija do novembra na svetlih gozdnih tratah, jasah ter na obgozdnih travnikih. Običajno jo najdemo na peščenem zemljišču med praprotjo, posamezno ali v manjših skupinah. Klobuk pri mladi gobi je jajčast, pozneje razpet kot dežnik. Potresen je z luskami, kosmiči, je belkasto in rožnato rjav, v sredini temnejši. Premer klobuka do 30 cm. Lističi so beli - gosti, mesnati, prosti in pritrjeni na kocen. Kocen je belkasto sivo rjav, progast z rožnato rjavimi luskinami. V podgobju je gomoljasto odebeljen. Je votel, zelo visok in vitek. Pri razprostrtem klobuku nosi prosto gibljiv obroček. Meso je nežno belo, v klobuku mehko. Ima okus po lešnikih in orehih (glede na zemljišče) in duh po mleku.
Moramo pa paziti, da je ne zamenjamo z rdečečnim dežnikom (Macrolepiota rhacodes), ki ima nekoliko rdečkasto meso, če jo podrgnemo po steblu.

Uporabljamo mlade dežnikarice in to samo klobuke. Zelo dobra je pečena, dušena, ocvrta ali pa v juhi. Ni dobra za konzerviranje, odlično pa se zmrzuje. Zamrznemo jo kar svežo, odmrznemo pa tako, da jo kar zamrznjeno denemo na vroče olje.