Oljke v slanici

Na dveh oljkah, kolikor jih premore ohišnica, smo letos nabrali za kozarček plodov. Zato smo bili soočeni z izzivom, da poskusimo s pripravo oljk v slanici.

Recept sem povzela po Pucerju. Druga možnost, ki jo tudi uporabljajo v slovenski Istri, pa je vlaganje oljk v grobo mleto sol.

Oljke prelijemo s sladko vodo in jih namakamo deset dni ali več tako, da vsak dan zamenjamo vodo. Tako bodo izgubile grenkobo. Potem lužimo s slano vodo. Slanico pripravimo tako, da v enem litru vode razstopimo dve veliki žlici grobe morske soli. S slanico prelijemo oljke in jih pustimo še nekaj časa v hladnem in temnem prostoru. Poskusimo. Če so še preveč grenke, postopek ponovimo. Če so pri luženju s slano vodo oljke postale preslane, ponovno preidemo na luženje v sladki vodi. Sicer lahko v virih najdemo več načinov za luženje oljk s sladko in slano vodo, včasih pa so to počeli s pepelom.

Ko so oljke primernega okusa jih osušimo, denemo v čist kozarec in prelijemo s slano vodo, ki smo jo dodobra prevreli. Kozarce dobro zapremo in jih denemo v pečico na 70 stopinj za toliko časa, da se v kozarčkih ustvari vakum. 

Pečen kostanj

To je užitek, ki gre skupaj z jesenjo. Ko se gozdovi obarvajo v jesenske barve, začnejo po mestu vznikati hišice kostanjarjev. Včasih jih je bilo več, pa tudi cena je bila bolj dostopna vsakomur. Celo kot šolarji, smo si lahko privoščili kakšno merico iz svoje žepnine. To je bil eden izmed mojih užitkov v malih letih, na poti v šolo ali pa k telovadbi. Kostanj na Tromostovju, pomfri v Daj Damu, piškoti na vago v Šumiju ali pa kakšen priboljšek v pekarnah v pokritem delu ljubljanske tržnice. Majhni užitki socializma, ko nismo imeli prav veliko, zato so bili tovrstni priboljški toliko slajši. Doma pripravljen kostanj običajno ni bil tako dober, kot pri kostanjarju. Bil je preveč pečen, suh ali pa samo preveč zarezan.

Tale pa je uspel. Bil je ravno prav zarezan, pečen pa v ponvi z luknjami na močni žerjavici in potem nekaj časa zavit v krpo, da je ostal topel in sočen.

Za pečen kostanj vsekakor uporabimo pravi kostanj (Castanea sativa) in ne divjega kostanja (Aesculus hipocastanum). Saj ne, da bi pomislila, da jih ne ločite in, da bi slučajno kakšno jed pripravili iz divjega, ki pa ga moja mama uporablja za pripravke za blaženje težav z žilami.

Pravi kostanj (nem. die Edelkastanie, an. chestnut, fr. Châtaignier, šp. castaño, it. castagno, hr. pitomi kesten).

Lisičke

Cantharellus sp., hrv. lisičica. V Istri smo našli belkasto lisičko (Cantharellus cibarius var. albidus). Raste od junija do oktobra, ni izbirčna za zemljišče, vedno v skupinah in zmeraj na istih mestih. Klobuk je bledo rumen, skoraj belkast in razdeljen v lopute. Letvice so prečno povezane. Okus je prijetno pekoč. Ne zanesite se na tale moj opis, zapisala sem samo lastnosti, ki so značilne. Lisičkam je namreč podobnih še nekaj gob, od katerih je kakšna strupena (divja lisička), kakšna pa smrtno strupena (oljkova goba). Sicer pa v Sloveniji, predvsem na Gorenjskem in na Pohorju največkrat nabiramo Friesovo lisičko (Cantharellus friesii), ki je bolj rumena, pokrov je pozneje razraščen v 5-6 blazinic, kocen pa je v dnu zaraščen s sosednjo gobo. Spodaj na sliki je belkasta različica, kot rečeno pa, ne zanašajte se na moje opise in tole sliko, če niste gotovi, raje vprašajte kakšnega poznavalca gob.

Lisičke lahko sušimo, lahko pa jih tudi narežemo in zamrznemo. Na spletnih klepetalnicah pravijo, da ni potrebe po blanširanju pred zamrzovanjem. V gobarskem vodniku pa omenjajo tudi shranjevanje v 10% soli.

Sicer so lisičke odlične v fritaji, rižoti ali pa v kakšni gobovi omaki k mesu ali pa kot dodatek gobam v juhi.