To je užitek, ki gre skupaj z jesenjo. Ko se
gozdovi obarvajo v jesenske barve, začnejo po mestu vznikati hišice
kostanjarjev. Včasih jih je bilo več, pa tudi cena je bila bolj dostopna
vsakomur. Celo kot šolarji, smo si lahko privoščili kakšno merico iz svoje
žepnine. To je bil eden izmed mojih užitkov v malih letih, na poti v šolo ali
pa k telovadbi. Kostanj na Tromostovju, pomfri v Daj Damu, piškoti na vago v
Šumiju ali pa kakšen priboljšek v pekarnah v pokritem delu ljubljanske tržnice.
Majhni užitki socializma, ko nismo imeli prav veliko, zato so bili tovrstni
priboljški toliko slajši. Doma pripravljen kostanj običajno ni bil tako dober,
kot pri kostanjarju. Bil je preveč pečen, suh ali pa samo preveč zarezan.
Tale pa je uspel. Bil je ravno prav zarezan, pečen
pa v ponvi z luknjami na močni žerjavici in potem nekaj časa zavit v krpo, da
je ostal topel in sočen.
Za pečen kostanj vsekakor uporabimo pravi kostanj (Castanea sativa) in ne divjega kostanja
(Aesculus hipocastanum). Saj ne, da
bi pomislila, da jih ne ločite in, da bi slučajno kakšno jed pripravili iz
divjega, ki pa ga moja mama uporablja za pripravke za blaženje težav z žilami.
Pravi kostanj (nem.
die Edelkastanie, an. chestnut, fr. Châtaignier, šp.
castaño, it. castagno,
hr. pitomi kesten).
Ni komentarjev:
Objavite komentar