Cantharellus
sp., hrv. lisičica. V Istri smo našli belkasto lisičko (Cantharellus cibarius var. albidus).
Raste od junija do oktobra, ni izbirčna za zemljišče, vedno v skupinah in
zmeraj na istih mestih. Klobuk je bledo rumen, skoraj belkast in razdeljen v
lopute. Letvice so prečno povezane. Okus je prijetno pekoč. Ne zanesite se na
tale moj opis, zapisala sem samo lastnosti, ki so značilne. Lisičkam je namreč
podobnih še nekaj gob, od katerih je kakšna strupena (divja lisička), kakšna pa
smrtno strupena (oljkova goba). Sicer pa v Sloveniji, predvsem na Gorenjskem in
na Pohorju največkrat nabiramo Friesovo lisičko (Cantharellus friesii), ki je bolj rumena, pokrov je pozneje
razraščen v 5-6 blazinic, kocen pa je v dnu zaraščen s sosednjo gobo. Spodaj na
sliki je belkasta različica, kot rečeno pa, ne zanašajte se na moje opise in
tole sliko, če niste gotovi, raje vprašajte kakšnega poznavalca gob.
Lisičke lahko sušimo, lahko pa jih tudi narežemo in
zamrznemo. Na spletnih klepetalnicah pravijo, da ni potrebe po blanširanju pred
zamrzovanjem. V gobarskem vodniku pa omenjajo tudi shranjevanje v 10% soli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar