Mandarine

Tudi od celinskem podnebju lahko gojimo mandarine. V loncih na vrtu tako, da jih ob najhujšem mrazu umaknemo v notranjost. Najbolje v kakšen nezakurjen prostor, vendar moramo paziti na primerno vlažnost. Na zalivanje in škropljenje listov. Kljub temu se takšni pogoji niti slučajno ne morejo primerjati s kakšno Orangerie ob gradu Schönbrunn na Dunaju. Tam lahko citrusi prezimijo ob primerni vlagi, temperaturi in svetlobi. Pri nas doma se namreč po nekaj tednih prezimovanja v notranjosti, kljub veliki pozornosti in intenzivni negi, listi začnejo sušiti. Letos je bil k sreči hladnejši del zime nekoliko krajši in so mandarine in oljka še pravočasno prišli na plano. Morda so tako lepo preživeli zimo tudi zaradi tega, ker so deset dni rasli ob ritmih flamenka. Letošnja letina je bila velikosti grma primerna, a okusna. Vsa je končala v dveh lončnih marmelade.

Mandarina (Citrus reticulata) je drevo in plod agruma iz rodu Citrus (družina Rutaceae) in sicer ena od izvirnih treh vrst skupaj s citrono in pomelom. Splošno je sprejeta teorija, da so vse ostale vrste citrusov le hibridi, ki so se v teku stoletij razvili iz teh treh vrst. Originalna vrsta mandarine (Citrus nobilis) prihaja iz Japonske in Kitajske, a v Sredozemlje so prišle prej vrste, ki so doma v Indoneziji in Indiji (Citrus reticulata). Danes se povsod po svetu uporablja ali vsaj pozna izraz mandarina. Izvor tega imena je zelo zanimiv. Ko se je leta 1828 to sadje prvič pojavilo v Sredozemlju, so ga začeli tako imenovati zaradi njegovega kitajskega porekla. Mandarini so bili kitajski veljaki, zato naj bi nosili isto ime ti novi kitajski sadeži, ki jim je skupna plemenitost in sorazmerno bleda barva.