Žajbelj

Žajbelj (lat. Salvia officinalis, slov.tudi čistec, kadulja, hrv. kadulja, istrsko kuš, žalfija, it. salvia, nem. Salbei, ang. sage) je zelo cenjeno zdravilno zelišče, ki bojda podaljšuje življenje. Ime izvira iz latinske besede "salvare", ki pomeni ozdraveti, zdraviti. Deluje protibakterijsko in blaži vnetja. Z njim lajšamo prebavne motnje in želodčne težave. Blaži vnetje grla, zdravi dlesni in miri kašelj.

Glede na izkušnje, ki jih imam z žajbljem, ga je treba uporabljati z mero in v ustrezni obliki. 

Svež žajbelj je odličen za pripravo jedi (krompir iz ponve z žajbljem, saltimbocca, njoki z žajbljem). Za te jedi mora biti svež. Nekoč sem v nekem gostišču v Ljubljani z velikimi pričakovanji naročila njoke z žajbljem. Veliko razočaranje. Na kuhane njoke so nasuli prgišče posušenega žajblja, tistega, ki je tako presušen, da je že trd. To ne gre. Na njoke z žajbljem pridite k meni, priporočam pa tudi tiste iz domačije Šajna.

Posušen žajbelj pa je pravi za prevretek za spiranje vnetij. Pomaga nam lahko tudi k odličnemu blažilcu kašlja. Običajno ga pripravim in spijem tik pred spanjem, da lahko mirno spim. Prva različica je takšna, da karameliziramo sladkor, zalijemo z mlekom, vanj denemo še nekaj listov posušenega žajblja, zavremo, odstavimo in pustimo pokrito še kakšne deset minut. Lističe odstranimo in z užitkom spijemo vedoč, da bomo dobro spali. Različico z medom pripravimo tako, da mleko s posušenimi žajbljevimi zavremo, odstavimo in pokrito pustimo še deset minut. Lističe odstranimo in vmešamo  med.