Orehi

Tudi orehi niso več to, kar so bili. Pravijo moški. V Istri imajo celo svojo vas. Orihi. Tudi tele sem dobila tam.

Strti orehi lahko kar hitro postanejo žarki. Zato jih shranjujem bodisi v hladilniku, bodisi v zamrzovalniku.

Marmelada iz kutin

Plodovi kutine imajo po obiranju še nekakšno žametasto oblogo, zato jih najprej operemo in zdrgnemo s krpo. Dobro jih je čimprej na nek način shraniti, ker običajno že po nekaj dneh, ko so z drevesa, proces gnitja hitro napreduje. Za shranjevanje jih lahko pripravimo na tri načine - s pečenjem celih sadežev. s pečenjem kosov v pečici ali pa s kuhanjem v oslajeni vodi.

Cele sadeže zložimo na peki papir in jih spečemo do mehkega. Takšni so odlični tudi kot priloga kakšnim mesnim jedem (naprimer pečenki) ali pa kot samostojna sadna sladica. Če jih želimo shraniti, iz lupine izdolbemo mehko sredico. Del s koščicami seveda pustimo vnemar. Sredico potem skupaj s sladkorjem še malo pokuhamo in to maso napolnimo v kozarce in jih trdno zapremo. Ta shranek hranimo v hladilniku.

Če želimo speči že narezane sadeže v pečici, jih olupimo, narežemo na krhlje in jih na peki papirju spečemo. Tudi tako pripravljena kutina, je dobra kot priloga mesnim jedem, ali pa kot sladica v kombinaciji še s čim.

Če želimo kutinovo marmelado, pa olupljene in izkoščičene sadeže kuhamo v oslajeni vodi, lahko tudi s krhlji jabolk. Ko so sadeži kuhani, jih precedimo in pretlačimo. Skupaj s sladkorjem in nekaj precejene vode sadje med stalnim mešanjem še enkrat zavremo. Nadevamo v kozarce. Ostanek precejene vode je osvežujoč in zdrav napitek. In tudi dober (če se poudarja samo, da je zdrav, običajno pomislimo, da ni dober).

Shranjene kutina lahko uporabimo za pite, štrudlje in druge sladke dobrote. Odlično gredo skupaj z jabolki, ki nekoliko omilijo močnejši okus kutin. Lahko pa kutine uporabimo tudi v jabolčnih sladicah, saj jim dajo odlično aromo.

Višnjev džem

Ali po moje marmelada. V bistvu pa je to džem. Ampak zjutraj, ko se napotim v hladilnik, da si na mizo zložim vse, kar rabim za zajtrk, vanj posežem z mislijo na marmelado. Prav zadaj na gornji polici so kozarčki z različnimi marmeladami. Rdečimi, rumenimi, oranžnimi (marmeladami). In med doma spečen polnozrnat ali ajdov kruh in marmelado obvezno sodi maslo. Nikoli nisem uživala v marmeladi neposredno na kruhu. In poleg skodelica kave z mlekom.

Marmelade običajno delam sama. Iz sadja, ki pride na razpolago. Doma maline, višnje, vinogradniške breskve (od sosede), slive,..., na Silbi smo kuhali predvsem sočne breskve in marelice iz Dalmatinskega zaledja, ..., v Istri žižule, divlje šljive, žute šljive, kunje, šipak (imena sem napisala po spominu, jih bom popravila takoj, ko pridem do tam, kjer imam knjigo istarsko bilje v vseh istrskih dialektih). Najboljša doslej pa je bila marmelada iz doma vzgojenih mandarinic z dodanimi kupljenimi bio pomarančami.

Tale je pa višnjeva.

Sadje očistimo, denemo v primerno velik lonec, nanj vsujemo sladkorja po občutku, malenkost sredstva za želiranje in kuhamo na šibkejšem ognju, da malo povre. Nadevamo v oprane kozarce, dobro zapremo in pustimo, da se ohladi. Običajno jo hranim v hladilniku, ker ne vsebuje veliko sladkorja in tudi ni na tak način konzerviran shranek, da bi ga lahko čuvali kjerkoli.

Mama mi je dodatno k zgoraj napisanemu poslala še en nasvet. Ko kuhano vročo marmelado nadevamo v kozarce tesno privijemo pokrov, jih obrnemo "na glavo", postavimo na krpo in s krpami pokrijemo da se tako ohladi. Enako ko vlagamo kumare in druge vložene shranke.

Jurček

Po gobe se napotiva kar v okoliške istrske gozdove, kjer sva že našla primeren gobji okoliš. Gob je veliko, a si ne upava nabirati kaj drugega kot jurčke in marele. Zihr je zihr. Tudi pri tem ozkem poznavanju užitnih gob, se najdejo kar lepi primerki. Poglejte tele kraljevske jurčke.

Gobe je sicer najbolje pojesti sveže, a če jih je preveč, jih pač shranimo. Posušimo. O sušenju gob najdemo na internetu kar precej teorije (na soncu in vetru, v sušilniku, na kmečki peči). Zato je najbolje, da si najdemo svojim zmožnostim primeren način. Pomembno je, da posušene gobe shranimo v zaprt kozarec, da se ne navlažijo. Posušene gobe najprej namočimo in potem uporabimo. Lahko pa jih tudi zblanširamo in v polivinilni vrečki zamrznemo. Gobe kar zamrznjene popražimo ali pa denemo vrelo vodo. O receptih z gobami pa te dni kaj najdete tudi že na živakuha (gobova mineštra, njoki z gobami,zeliščni njoki z gobami, rižota z gobami in piščancem).

Pri nabiranju gob naju običajno spremlja sosedova psička Štrumfa. Če nimava svoje, gre pač z nama sosedova. Nasploh imava tam veliko sposojenih živali. K nama prihajajo tudi sosedove muce. Seveda v veselem pričakovanju hrane, ki jo dobijo tudi že doma, a na tujem je slajše. Se tudi primerno odebelijo v času, ko sva tam. Najbolj pa se je udomačil mačkon, malo perzijski, malo tigrsko progast, po imenu Muc (za naju, ker ne veva, kako mu je ime zares). Ima že svojo posodo, svojo dekico in kupujeva mu mačjo hrano.

Paradižnik

Še en shranek iz Istre sem vam dolžna. Solanum lycopersicum. Paradižniki so tudi ena izmed dobrin, ki jih dobim od sosedov. In to istrski, na soncu zrasli. Tam (v Istri) je običajno tako. Kmetje posejejo in nasadijo vso plodno površino, pa čeprav iz izkušenj vedo, da pridelkov nikoli ne bodo pojedli. Celo vrsto špinače, celo vrsto zelene solate, celo vrsto rdečkaste solate, korenja, paradižnikov... In vsaka od te zelenjave zori ob svojem času in ob tem času je imajo preveč. Pravijo, da morajo "vzdrževati kulturo". Kako  sustainable je njihov pogled, pa čeprav so to preprosti ljudje. Prav zanimivi so pogovori z njimi, koliko modrosti nosijo v sebi. In to preproste, nezlagane modrosti. Glede vsega. Skratka ob nekem obdobju imajo nekega pridelka preveč. In takrat ga dobimo v velikih količinah. Preostalo gre pa za kure. In tako dobimo tudi paradižnike, ki jih je treba shraniti.

Pripravimo jih na dva načina. Ali spečemo v pečici z želenimi začimbami, ali skuhamo v neke vrste mezgo. Jaz ne kompliciram ne z olupki in ne s semeni.