Višnjev džem

Ali po moje marmelada. V bistvu pa je to džem. Ampak zjutraj, ko se napotim v hladilnik, da si na mizo zložim vse, kar rabim za zajtrk, vanj posežem z mislijo na marmelado. Prav zadaj na gornji polici so kozarčki z različnimi marmeladami. Rdečimi, rumenimi, oranžnimi (marmeladami). In med doma spečen polnozrnat ali ajdov kruh in marmelado obvezno sodi maslo. Nikoli nisem uživala v marmeladi neposredno na kruhu. In poleg skodelica kave z mlekom.

Marmelade običajno delam sama. Iz sadja, ki pride na razpolago. Doma maline, višnje, vinogradniške breskve (od sosede), slive,..., na Silbi smo kuhali predvsem sočne breskve in marelice iz Dalmatinskega zaledja, ..., v Istri žižule, divlje šljive, žute šljive, kunje, šipak (imena sem napisala po spominu, jih bom popravila takoj, ko pridem do tam, kjer imam knjigo istarsko bilje v vseh istrskih dialektih). Najboljša doslej pa je bila marmelada iz doma vzgojenih mandarinic z dodanimi kupljenimi bio pomarančami.

Tale je pa višnjeva.

Sadje očistimo, denemo v primerno velik lonec, nanj vsujemo sladkorja po občutku, malenkost sredstva za želiranje in kuhamo na šibkejšem ognju, da malo povre. Nadevamo v oprane kozarce, dobro zapremo in pustimo, da se ohladi. Običajno jo hranim v hladilniku, ker ne vsebuje veliko sladkorja in tudi ni na tak način konzerviran shranek, da bi ga lahko čuvali kjerkoli.

Mama mi je dodatno k zgoraj napisanemu poslala še en nasvet. Ko kuhano vročo marmelado nadevamo v kozarce tesno privijemo pokrov, jih obrnemo "na glavo", postavimo na krpo in s krpami pokrijemo da se tako ohladi. Enako ko vlagamo kumare in druge vložene shranke.