Še en shranek iz Istre sem vam dolžna. Solanum lycopersicum. Paradižniki so tudi ena izmed dobrin, ki jih dobim od sosedov. In to istrski, na soncu zrasli. Tam (v Istri) je običajno tako. Kmetje posejejo in nasadijo vso plodno površino, pa čeprav iz izkušenj vedo, da pridelkov nikoli ne bodo pojedli. Celo vrsto špinače, celo vrsto zelene solate, celo vrsto rdečkaste solate, korenja, paradižnikov... In vsaka od te zelenjave zori ob svojem času in ob tem času je imajo preveč. Pravijo, da morajo "vzdrževati kulturo". Kako sustainable je njihov pogled, pa čeprav so to preprosti ljudje. Prav zanimivi so pogovori z njimi, koliko modrosti nosijo v sebi. In to preproste, nezlagane modrosti. Glede vsega. Skratka ob nekem obdobju imajo nekega pridelka preveč. In takrat ga dobimo v velikih količinah. Preostalo gre pa za kure. In tako dobimo tudi paradižnike, ki jih je treba shraniti.
Pripravimo jih na dva načina. Ali spečemo v pečici z želenimi začimbami, ali skuhamo v neke vrste mezgo. Jaz ne kompliciram ne z olupki in ne s semeni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar