Ohrovt

Ko sem pregledovala imena za ohrovt v drugih jezikih (lat. Brassica oleracea var. acephala, istrsko  rokula, broskva pa tudi zelje:), hrv. kelj, šp. la berza, ang. kale, nem. Markstammkohl, Gruenkohl), sem razumela, da je ohrovt, ki ga poznamo v Sloveniji, nekoliko drugačen od listnega ohrovta (hrv. raštika),  ki raste bolj v primorju. Čeprav je bilo latinsko ime na internetnih virih enako. Mogoče pa me razsvetli kakšen botanik.
Ohrovt je eden izmed pridelkov, ki na njivi prezimi. Vsaj v Istri. Kljub nizkim temperaturam in snegu.  Pobirajo jih še konec februarja, preden njivo preorjejo za novo vegetacijsko obdobje. Glavice uporabijo, z ostanki pa nahranijo kokoši. V Istri ga največkrat skuhajo s krompirjem, kot prilogo (vrzote s krompirjem). Velikokrat ga na krožniku srečamo skupaj z ribo. Jaz sem se preizkusila bolj z inovativno različico - ohrovtovimi sarmicami v paradižnikovi omaki.

Ohrovt se za nekaj časa najbolje ohrani v glavah, zavitih v kuhinjsko krpo in polivinilno vrečko v hladilniku (tu mislim bolj na mestne shranjevalce, ki nimajo kakšnih hladnih kleti za shranjevanje pridelkov). Seveda imajo tovrstne možnosti shranjevanja prostorske in časovne omejitve. Za dlje časa pa jih lahko shranimo blanširane v zamrzovalniku.

Rdeči ribez

Rdeči ribez (lat. Ribes) je v osnovi precej kislo grozdičje. Zato kaže biti previden pri njegovi uporabi. Pripravljala sem ga že v štrudlu, piti, marmeladi, uporabila pri huzarskih krapkih in še kje. Pri zavitku in piti se ne obnese najbolje, če ga uporabimo kot takega. Kaj lahko se nam namreč lahko zgodi, da imamo po konzumiranju težave s kislino v želodcu. Zato v pitah običajno k ribezu dodajajo marcipan, mandlje lahko pa tudi kakšno drugo sestavino, ki nevtralizira kislost. Glede štrudla pa še nisem razmislila, kako ga pripraviti. Prav z njim imam namreč kislo izkušnjo. V marmeladi se obnese, saj je združen s sladkorjem. Za huzarske krapke (piškoti) pa je idealen, ker za zaokrožen okus potrebujejo kislo marmelado. 

rdeči ribez

sladkor

želirno sredstvo

Količino posameznih sestavin doziramo po občutku. Odvisno od tega, če želimo bolj ali manj sladko marmelado oz. bolj ali manj tekočo in kakšne vrste želirno sredstvo bomo uporabili. Tudi dolžina kuhanja zavisi od naše predstave o končnem izdelku. Nisem vam kaj dosti povedala, a kuhanje marmelade ni lekarniška dejavnost.

Marmelada iz suhih sliv

Pekmez od suvih šljiva. Marmelad skoraj ne kupim več v trgovini, ker si jih raje pripravim sama. Sveže. Pozimi, ko nimamo prave izbire svežega okusnega sadja, ki je zraslo na soncu, si lahko pripravimo marmelado iz posušenih sadežev.

suhe slive

sladkor

malo želirnega sredstva

šilce ruma, po okusu

Slive denemo v vrelo vodo. Naj je bo toliko, da bodo prekrite. Namakamo jih toliko časa, da se voda ohladi. Nato jih odcedimo in nasekljamo. Lahko tudi kar s paličnim mešalnikom. Če je masa pregosta, dodamo še nekaj vode. Lahko tudi tiste v kateri smo namakali slive. Maso nato denemo v lonec, dodamo sladkor in malo ruma po okusu. Po potrebi tudi malenkost želirnega sredstva. Kuhamo po občutku. Vsaj toliko časa, da je gostota marmelade primerna. To zmes lahko uporabimo tudi za pripravo omake, ki se poda k divjačini.

Rožmarin

Rožmarin (lat. Rosmarinus officinalis, skoraj v vseh jezikih se ga imenuje podobno) je najboljši svež, čeprav ljudska pesem pravi, da "ima svoj duh, pa naj bo zelen ali suh". Nepogrešljiv je pri večini mediteranskih jedi. Od paradižnikove šalše za špagete, pečenega krompirčka z rožmarinom, pa do piščančjih zrezkov z rožmarinom. Rožmarinova vejica je nepogrešljiva tudi pri peki rib na žaru.

Najboljši je torej, če ga svežega odrežemo od grma ali pa grmička, ki ga imamo v lončku na balkonu. Rezervna možnost je, da vejico posušimo in igličaste lističe uporabimo suhe.

Lovor

Lovor (lat. Lauris nobilis, istriansko javor) je začimba, ki jo v mediteranskih krajih lahko nabereš marsikje. Ima značilen vonj in okus, brez katerega si ne moremo zamisliti domače kuhinje. Juha, golaž, jota, zelenjavne omake, gobe. Nekateri pa ga ne marajo, naprimer spodnja istrska soseda. Toliko huje, ker ji suhi lovorovi (pardon javorovi) listi padajo na njivo. Nekateri pravijo, da svež lovor ni dober, da je treba uporabljati vedno posušenega.

Nabrane lovorove vejice posušimo v vazi ali na kakšnem drugem mesto, kjer so nam, dokler niso posušene, prijeten okras. Potem liste osmukamo in jih denemo v zračno posodo. Steklen kozarec naj bo vedno nekoliko priprt.

Bazilika

Bazilika (lat. Ocimum basilicum) je ena izmed rastlin, ki je pri nas v svoji sveži izdaji postala bolj popularna, šele v posocialističnih časih. Do takrat je bila v naši kuhinji razpoložljiva posušena različica. Vemo pa, da je sveža najboljša. In, da se takšna dodaja jedem šele ob koncu kuhanja, da odda čim več svoje čudovite arome. Značilen okus da genovskemu pestu, paradižnikovim jedem in pa mozzareli s paradižnikom (caprese). Teh jedi brez bazilike pravzaprav ni.

Svežo si lahko omislimo tudi v loncu na balkonu ali pa na vrtu. Ker pa zime ne preživi ne zunaj, ne znotraj ob kurjavi in brez prepotrebnega sonca, je najbolje ohraniti vsaj malo arome z vlaganjem v olivno olje. Tako vložena ohrani nekaj tiste svoje značilne arome. Še pozno spomladi je odlična za pripravo pesta.
Letos sem poskusila baziliko shraniti tudi na način, kot shranjujem svež peteršilj. Slednjega sesekljanega, bazilikine liste pa kar cele zamrznem v posodici in jih sproti jemljem ven.

Žajbelj

Žajbelj (lat. Salvia officinalis, slov.tudi čistec, kadulja, hrv. kadulja, istrsko kuš, žalfija, it. salvia, nem. Salbei, ang. sage) je zelo cenjeno zdravilno zelišče, ki bojda podaljšuje življenje. Ime izvira iz latinske besede "salvare", ki pomeni ozdraveti, zdraviti. Deluje protibakterijsko in blaži vnetja. Z njim lajšamo prebavne motnje in želodčne težave. Blaži vnetje grla, zdravi dlesni in miri kašelj.

Glede na izkušnje, ki jih imam z žajbljem, ga je treba uporabljati z mero in v ustrezni obliki. 

Svež žajbelj je odličen za pripravo jedi (krompir iz ponve z žajbljem, saltimbocca, njoki z žajbljem). Za te jedi mora biti svež. Nekoč sem v nekem gostišču v Ljubljani z velikimi pričakovanji naročila njoke z žajbljem. Veliko razočaranje. Na kuhane njoke so nasuli prgišče posušenega žajblja, tistega, ki je tako presušen, da je že trd. To ne gre. Na njoke z žajbljem pridite k meni, priporočam pa tudi tiste iz domačije Šajna.

Posušen žajbelj pa je pravi za prevretek za spiranje vnetij. Pomaga nam lahko tudi k odličnemu blažilcu kašlja. Običajno ga pripravim in spijem tik pred spanjem, da lahko mirno spim. Prva različica je takšna, da karameliziramo sladkor, zalijemo z mlekom, vanj denemo še nekaj listov posušenega žajblja, zavremo, odstavimo in pustimo pokrito še kakšne deset minut. Lističe odstranimo in z užitkom spijemo vedoč, da bomo dobro spali. Različico z medom pripravimo tako, da mleko s posušenimi žajbljevimi zavremo, odstavimo in pokrito pustimo še deset minut. Lističe odstranimo in vmešamo  med.