Suhi krhlji

Krhlji jabolk in hrušk. Bio. Najboljši so tisti od Jožeta, ki vsake toliko priromajo v našo kuhinjo. Pravi, da je treba uporabiti domače sorte jabolk in hrušk, ki so ekološko pridelana, torej brez fitofarmacevtskih posegov. Nabere jih na domačem vrtu in ena izmed možnosti priprave za shranjevanje je tudi sušenje. Suhe krhlje je najbolje spraviti v zaprte steklene kozarce, po spletnih virih sodeč, pa jih lahko tudi brez težav zamrznemo.

Najbolje je sadje sušiti v večnadstropnem električnem sušilniku. Sušimo jih 15 – 20 ur. Pri tem na nekaj ur zamenjamo nadstropja, pa tudi ta obračamo levo in desno, ker sušilniki sadja velikokrat ne sušijo enakomerno. Po 15 urah sušilnik ugasnemo, počakamo, da se krhlji ohladijo. Če so ohlajeni že trdi, so gotovi. Če ne nadaljujemo s sušenjem še kakšni dve uri. 

Vložene gobe

Gobe so priromale od strica Jožeta. To so najboljše vložene gobe, ker so različnih vrst in zato bolj okusne. Vsekakor si upam jesti samo njegove, ki so pripravljene na tak način. Mešane mislim. In to zato, ker je stric eden najbolj izkušenih slovenskih gobarjev. Uporabi sirovke, jurčke, lisične, zajčke, golobice, sivke, miške in druge kolobarnice. Mi si raje pripravimo monokulturo iz jurčkov, kvečjemu dodamo še kakšno lisičko, več si pa ne upamo. Sicer lahko vložene lončke kaj hitro ugledamo bolj zabrisane, takšne kot so na spodnji sliki. V naslednjem koraku pa se damo prepeljati na urgenco.

Kis za zalivanje pripravimo tako, da dobro prevremo vodo z 9% kisom, v razmerju 3:1 skupaj z lovorjem, celim poprom in šalotko. Narezane gobe blanširamo tri minute v vreli vodi in jih po tem dobro speremo s hladno vodo. Nadevamo jih v kozarčke in zalijemo s kisom. Dobro zapremo in se veselimo priložnosti, ko bosta na mizo prišla kakšna domača salama in ržen kruh.

Oljke v slanici

Na dveh oljkah, kolikor jih premore ohišnica, smo letos nabrali za kozarček plodov. Zato smo bili soočeni z izzivom, da poskusimo s pripravo oljk v slanici.

Recept sem povzela po Pucerju. Druga možnost, ki jo tudi uporabljajo v slovenski Istri, pa je vlaganje oljk v grobo mleto sol.

Oljke prelijemo s sladko vodo in jih namakamo deset dni ali več tako, da vsak dan zamenjamo vodo. Tako bodo izgubile grenkobo. Potem lužimo s slano vodo. Slanico pripravimo tako, da v enem litru vode razstopimo dve veliki žlici grobe morske soli. S slanico prelijemo oljke in jih pustimo še nekaj časa v hladnem in temnem prostoru. Poskusimo. Če so še preveč grenke, postopek ponovimo. Če so pri luženju s slano vodo oljke postale preslane, ponovno preidemo na luženje v sladki vodi. Sicer lahko v virih najdemo več načinov za luženje oljk s sladko in slano vodo, včasih pa so to počeli s pepelom.

Ko so oljke primernega okusa jih osušimo, denemo v čist kozarec in prelijemo s slano vodo, ki smo jo dodobra prevreli. Kozarce dobro zapremo in jih denemo v pečico na 70 stopinj za toliko časa, da se v kozarčkih ustvari vakum. 

Pečen kostanj

To je užitek, ki gre skupaj z jesenjo. Ko se gozdovi obarvajo v jesenske barve, začnejo po mestu vznikati hišice kostanjarjev. Včasih jih je bilo več, pa tudi cena je bila bolj dostopna vsakomur. Celo kot šolarji, smo si lahko privoščili kakšno merico iz svoje žepnine. To je bil eden izmed mojih užitkov v malih letih, na poti v šolo ali pa k telovadbi. Kostanj na Tromostovju, pomfri v Daj Damu, piškoti na vago v Šumiju ali pa kakšen priboljšek v pekarnah v pokritem delu ljubljanske tržnice. Majhni užitki socializma, ko nismo imeli prav veliko, zato so bili tovrstni priboljški toliko slajši. Doma pripravljen kostanj običajno ni bil tako dober, kot pri kostanjarju. Bil je preveč pečen, suh ali pa samo preveč zarezan.

Tale pa je uspel. Bil je ravno prav zarezan, pečen pa v ponvi z luknjami na močni žerjavici in potem nekaj časa zavit v krpo, da je ostal topel in sočen.

Za pečen kostanj vsekakor uporabimo pravi kostanj (Castanea sativa) in ne divjega kostanja (Aesculus hipocastanum). Saj ne, da bi pomislila, da jih ne ločite in, da bi slučajno kakšno jed pripravili iz divjega, ki pa ga moja mama uporablja za pripravke za blaženje težav z žilami.

Pravi kostanj (nem. die Edelkastanie, an. chestnut, fr. Châtaignier, šp. castaño, it. castagno, hr. pitomi kesten).

Lisičke

Cantharellus sp., hrv. lisičica. V Istri smo našli belkasto lisičko (Cantharellus cibarius var. albidus). Raste od junija do oktobra, ni izbirčna za zemljišče, vedno v skupinah in zmeraj na istih mestih. Klobuk je bledo rumen, skoraj belkast in razdeljen v lopute. Letvice so prečno povezane. Okus je prijetno pekoč. Ne zanesite se na tale moj opis, zapisala sem samo lastnosti, ki so značilne. Lisičkam je namreč podobnih še nekaj gob, od katerih je kakšna strupena (divja lisička), kakšna pa smrtno strupena (oljkova goba). Sicer pa v Sloveniji, predvsem na Gorenjskem in na Pohorju največkrat nabiramo Friesovo lisičko (Cantharellus friesii), ki je bolj rumena, pokrov je pozneje razraščen v 5-6 blazinic, kocen pa je v dnu zaraščen s sosednjo gobo. Spodaj na sliki je belkasta različica, kot rečeno pa, ne zanašajte se na moje opise in tole sliko, če niste gotovi, raje vprašajte kakšnega poznavalca gob.

Lisičke lahko sušimo, lahko pa jih tudi narežemo in zamrznemo. Na spletnih klepetalnicah pravijo, da ni potrebe po blanširanju pred zamrzovanjem. V gobarskem vodniku pa omenjajo tudi shranjevanje v 10% soli.

Sicer so lisičke odlične v fritaji, rižoti ali pa v kakšni gobovi omaki k mesu ali pa kot dodatek gobam v juhi.