Višnjev džem

Ali po moje marmelada. V bistvu pa je to džem. Ampak zjutraj, ko se napotim v hladilnik, da si na mizo zložim vse, kar rabim za zajtrk, vanj posežem z mislijo na marmelado. Prav zadaj na gornji polici so kozarčki z različnimi marmeladami. Rdečimi, rumenimi, oranžnimi (marmeladami). In med doma spečen polnozrnat ali ajdov kruh in marmelado obvezno sodi maslo. Nikoli nisem uživala v marmeladi neposredno na kruhu. In poleg skodelica kave z mlekom.

Marmelade običajno delam sama. Iz sadja, ki pride na razpolago. Doma maline, višnje, vinogradniške breskve (od sosede), slive,..., na Silbi smo kuhali predvsem sočne breskve in marelice iz Dalmatinskega zaledja, ..., v Istri žižule, divlje šljive, žute šljive, kunje, šipak (imena sem napisala po spominu, jih bom popravila takoj, ko pridem do tam, kjer imam knjigo istarsko bilje v vseh istrskih dialektih). Najboljša doslej pa je bila marmelada iz doma vzgojenih mandarinic z dodanimi kupljenimi bio pomarančami.

Tale je pa višnjeva.

Sadje očistimo, denemo v primerno velik lonec, nanj vsujemo sladkorja po občutku, malenkost sredstva za želiranje in kuhamo na šibkejšem ognju, da malo povre. Nadevamo v oprane kozarce, dobro zapremo in pustimo, da se ohladi. Običajno jo hranim v hladilniku, ker ne vsebuje veliko sladkorja in tudi ni na tak način konzerviran shranek, da bi ga lahko čuvali kjerkoli.

Mama mi je dodatno k zgoraj napisanemu poslala še en nasvet. Ko kuhano vročo marmelado nadevamo v kozarce tesno privijemo pokrov, jih obrnemo "na glavo", postavimo na krpo in s krpami pokrijemo da se tako ohladi. Enako ko vlagamo kumare in druge vložene shranke.

Jurček

Po gobe se napotiva kar v okoliške istrske gozdove, kjer sva že našla primeren gobji okoliš. Gob je veliko, a si ne upava nabirati kaj drugega kot jurčke in marele. Zihr je zihr. Tudi pri tem ozkem poznavanju užitnih gob, se najdejo kar lepi primerki. Poglejte tele kraljevske jurčke.

Gobe je sicer najbolje pojesti sveže, a če jih je preveč, jih pač shranimo. Posušimo. O sušenju gob najdemo na internetu kar precej teorije (na soncu in vetru, v sušilniku, na kmečki peči). Zato je najbolje, da si najdemo svojim zmožnostim primeren način. Pomembno je, da posušene gobe shranimo v zaprt kozarec, da se ne navlažijo. Posušene gobe najprej namočimo in potem uporabimo. Lahko pa jih tudi zblanširamo in v polivinilni vrečki zamrznemo. Gobe kar zamrznjene popražimo ali pa denemo vrelo vodo. O receptih z gobami pa te dni kaj najdete tudi že na živakuha (gobova mineštra, njoki z gobami,zeliščni njoki z gobami, rižota z gobami in piščancem).

Pri nabiranju gob naju običajno spremlja sosedova psička Štrumfa. Če nimava svoje, gre pač z nama sosedova. Nasploh imava tam veliko sposojenih živali. K nama prihajajo tudi sosedove muce. Seveda v veselem pričakovanju hrane, ki jo dobijo tudi že doma, a na tujem je slajše. Se tudi primerno odebelijo v času, ko sva tam. Najbolj pa se je udomačil mačkon, malo perzijski, malo tigrsko progast, po imenu Muc (za naju, ker ne veva, kako mu je ime zares). Ima že svojo posodo, svojo dekico in kupujeva mu mačjo hrano.

Paradižnik

Še en shranek iz Istre sem vam dolžna. Solanum lycopersicum. Paradižniki so tudi ena izmed dobrin, ki jih dobim od sosedov. In to istrski, na soncu zrasli. Tam (v Istri) je običajno tako. Kmetje posejejo in nasadijo vso plodno površino, pa čeprav iz izkušenj vedo, da pridelkov nikoli ne bodo pojedli. Celo vrsto špinače, celo vrsto zelene solate, celo vrsto rdečkaste solate, korenja, paradižnikov... In vsaka od te zelenjave zori ob svojem času in ob tem času je imajo preveč. Pravijo, da morajo "vzdrževati kulturo". Kako  sustainable je njihov pogled, pa čeprav so to preprosti ljudje. Prav zanimivi so pogovori z njimi, koliko modrosti nosijo v sebi. In to preproste, nezlagane modrosti. Glede vsega. Skratka ob nekem obdobju imajo nekega pridelka preveč. In takrat ga dobimo v velikih količinah. Preostalo gre pa za kure. In tako dobimo tudi paradižnike, ki jih je treba shraniti.

Pripravimo jih na dva načina. Ali spečemo v pečici z želenimi začimbami, ali skuhamo v neke vrste mezgo. Jaz ne kompliciram ne z olupki in ne s semeni. 

Šipkova marmelada

Letos pa sem se poskusila tudi v šipkovi marmeladi. Sploh ne vem, če sem kdaj prej jedla že domačo. Spominjam se tiste podravkine, ki smo jo običajno dobili v šoli ali pri hotelskih zajtrkih (če ni bila ta, je bila pa mješana ali od marelice). Doma je najbrž niso pripravljali, ker naj bi bila priprava precej zamudna, saj je  po stari šoli treba odstraniti peške z dlačicami. Jaz je nisem pripravljala tako, lotila sem se je, kot se lotim vsake kuharije - v nekaj kuharskih knjig ali na internet pogledam nekaj receptov in iz njih sestavim svojega. To, glede dlačic, sem razbrala iz nekaj receptov, kakšen je bil pa tudi bolj pragmatičen, zato sem šla po tej poti. Ko sem sosedovi gospe (v Istri) povedala, kako sem jo kuhala, me je začudeno vprašala, če nisem odstranila dlačic, odprla enega izmed šipkovih plodov in mi jih pokazala. A marmelada je bila že kuhana in ni bilo zaznati česarkoli motečega v rdeči mazavi substanci.

Prva naloga je, da šipek naberemo ob primernem času. Po zmrzali. Skratka, šipkom sem odstranila "mušice", jih skuhala v toliko vode, da so bili pokriti z njo. Potem sem vse skupaj pretlačila skozi sito, dodala sladkor in kuhala, da je tekočina še malo povrela. Nekateri kuhajo dlje, da je marmelada bolj gosta, nekateri manj, da se ohrani več C vitamina. To je to.

Šipek

                             
Šipkove plodove (Rosa canina) naberemo na bližnjem polju po prvi zmrzali. Če se tja odpravimo s tem namenom vzamemo s seboj rokavice in vrečko. Jaz sem jih obirala brez rokavic in se ob navdušenju nad sočnimi plodovi niti nisem ozirala na popraskane roke. Non c'e rosa senza spine. (Ta proverbo mi vedno pride na misel tudi ko obrezujem domačo vrtnico.)

Plodove posušimo za šipkov čaj. Saj veste, da ima šipek veliko C vitamina!

Najboljši izdelek iz šipka, pa je vsekakor šipkova marmelada. Priporočam!

Listi vinske trte

Liste neškropljene vinske trte lahko uporabimo tudi za kuho. Iz mladih listov naredimo okusne dolme (japrak, ali pa še kako drugače).

Ker jih nimamo na voljo čez vse leto, jih shranimo v kozarec in jih uporabimo kadarkoli kasneje. Liste blanširamo v rahlo osoljeni vodi, jih zlagamo v kozarec in zalijemo s solnico. Na vrhu zalijemo z olivnim oljem in kozarec spravimo v hladilnik.