Bučka

Bučka je dandanes zelo popularna zelenjava, dobimo jo praktično povsod. Iz nje lahko pripravimo legendarno bučno omako kot prilogo, lahko jo pohamo, spečemo na žaru, pripravimo tagliato ali polpete, jo polnimo, imenitna pa je tudi v rižoti. Izjemen je tudi bučkin pastičo. Ne smemo pozabiti, da je tudi zelo uporabna za pripravo raznih omak zapašto. (Bučkinih jedi v "živakuha" je veliko, zato je najbolje, da obiščete to stran in jih poiščete z iskalnikom)

Shranimo jim najlaže tako, da jih naribamo ali narežemo na rezine in zamrznemo.

Lat. Cucurbita pepo var. cylindrica, Hr. Tikvica, Hr. Istra cuket, mihojski tikvić, It. Zucchino, An. Field pumpkin, Nem. Zierkürbis, Šp. calabacin, Fr. courgette.

Iz angleške verzije wikipedije je najbolj zanimiva zgodovina in ”udomačitev” buče. Rod buč lahko najdemo na ameriški celini že pred prihodom ljudi in vse vrste so avtohtone v "novem svetu" že v zgodnjih začetkih kmetijstva. Najbolj verjeten izvor je v južni Mehiki, od tam pa se je najprej razširil po Južni Ameriki.  Najbolj zgodnja zabeležba domače buče sega 8.000 - 10.000 let nazaj in sicer v jami Guila Naquitz v Oxaci v Mehiki.

Buča se je razširila po drugih koncih sveta po prihodu Kolumba v Ameriko (1492). Prva omemba te vrste v Evropi je bila v De Historia Stiripium Commentarii Insignes leta 1542 (Leonard Fuchs, nemški botanik). V festoon-u v Vili Farnesini v Rimu so med drugim našli tudi sliko bučke, ki je bila naslikana med 1515 in 1518. Omenjana je bila tudi v francoski knjigi Les Grandes Heures d'Anne de Bretagne, ki je bila tiskana med 1503 in 1508. Ta knjiga vsebuje ilustracijo poznano kot Quegourdes de turquie, ki so jo strokovnjaki identificirali kot C. pepo subsp. texana.