Skakavka

Lat. Pomatomus saltatrix, hr. strijeklka, fr. le tassergal, nem, der Blaufisch, šp. la anjova, it. il pesche serra, an. bluefish. Skakavka živi na površju morja, po celem svetu, večinoma v subtropskih vodah. Življenjska doba do 9 let, odrasla je močna in agresivna in zraste lahko do teže do 15 kg, nekateri izjemni primerki bojda celo do 18 kg. Hrani se z ribami, napada jih ne samo zaradi hrane, ampak baje tudi zaradi napada kot takšnega. V Jadranu je redka, vanj je verjetno prišla za ladjami. Najprej so jo našli bolj na južnem delu, zadnje čase pa prodira tudi na severnega. Ta primerek je bil ulovljen nekje pri Istri. Z Johnom sva jo ujela na puljski tržnici, cena za belo ribo je bila sorazmerno nizka. Prodajalka je povedala, da ji rečejo tudi atlantski brancin.

Pripravila sva jo v pečici z zelenjavo.

Maslena buča

Lat. Cucurbita moschata, an. butternut squash, nem. der Moschus-Kürbis, fr. la courge musquée.

Res dobra za pečenje, kuhanje, pire, juho, sladice.

Batata

Lat. Ipomoea batatas, an. sweet potato, šp. batata, it. patata dolce, fr. la patate douce, nem. die Süßkartoffel, hr. batat.

V slovenski različici wikipedije piše, da je batata gomoljast slak iz tropske Amerike. Batatovi gomolji so zelo podobni krompirju, vendar imajo debelejšo lupino. Krhko meso razpade med kuhanjem v mehko kašo. Sladka batata so bodisi oranžne, bele ali rumene barve in imajo okus po kostanju. Nekatere sorte imajo suho, mokasto meso in svetlo rjavo lupino, druge spet so sočne in rdečkasto rjave. Batato pogosto zamenjujejo z jamom, ki je iz druge botanične skupine. V primerjavi z njim je batata bolj sladka.

Piše tudi, da so batate primernejše za kuhanje, pečenje in pretlačevanje kakor za pečenje v ponvi. Ocvrte so okusna različica pomfrija. Naravno sladkobo batat poudarimo, če dodamo sladkor ali med in sladke začimbe. Tradicionalna jed na ameriški zahvalni dan so s pomarančnim sokom in rjavim sladkorjem »kandirane« batate. Iz sladkega batatovega mesa pripravljamo slastne pireje za sladke in pikantne pite, pudinge in kruh.

V tem blogu smo jih že spekli v pečici, pripravili pa smo tudi pire.

Nežna hruškova marmelada

Marmelad praktično ne kupujem več. razen še kakšno marelično za sacher torto ali pa kje na počitnicah, ko nimam priložnosti skuhati svoje. Tako sem, če se ne motim, zadnjo kupila na smučanju v sosednji državi, mislim, da je bila malinova ohne Kernen. Za malinovo mi je prav škoda, da jo delajo brez semen, saj so semena prav del tistega pravega občutka ob uživanju te marmelade.

Tale hruškova je pravzaprav bolj neke vrste spread, ali pa džem, ker se hruške ne razpustijo povsem. Ob kuhanju te, sem dodala še malo belega vina, podal pa se bi tudi šampanjec ali konjak. Je pa čisto zadosti, če skuhamo samo hruške. Same po sebi imajo čudovit okus. Je odlična, nežna marmelada. Priporočam.

mehkejše hruške

sladkor

želirno sredstvo

Hruške olupimo in očistimo semen. Narežemo jih na kockice, denemo v kozico, posujemo s sladkorjem in kuhljamo na majhnem ognju, dokler hruške niso kuhane. Dodamo malo želirnega sredstva in kuhamo še kakšnih pet minut. Sadje pretlačimo z vilicami in nadevamo v kozarce.

Sok iz kutin

Pripravo kutinovega soka sem opisala že pri receptu za kutinove bombone, a namenoma, ga še enkrat zapisujem posebej. Prekuhanega ga zaprtega shranimo v steklenicah, če pa ga bomo spili v kratkem, ga lahko tudi manj zatesnjenega hranimo v hladilniku. Pri pitju ga redčimo z vodo, saj je precej sladak.

op. sliko soka dodam enkrat v prihodnjih dneh, šele sedaj sem opazila, da sem ga pozabila slikati.

Kutinov sok:

2 kg kutin

25 dag sladkorja

1,5 l vode

Kutine razrežemo na četrtine in jim odstranimo peške. Dodamo sladkor in vodo ter kuhamo eno uro in pol (ali pol ure v ekonom loncu). Čez noč precedimo skozi krpo ali gosto cedilo. Naslednji dan še enkrat prevremo in nalijemo v čiste steklenice.

Ohlajene kutine shranimo za pripravo kutinovega sira, ali jih oblite s čokolado in stepeno sladko smetano porabimo kot sladice. 

Grozdne jagode v žganju

To je v bistvu šele poskus. Sadje v lupinicah, namočeno v žganju, se mi je vedno zelo obneslo. Zato sem poskusila še z vlaganjem grozdnih jabolk, skupaj s pecljem, v žganje. O rezultatu vam poročam čez nekaj tednov.

grozne jagode

sladkor

žganje

Grozdne jagode očistimo z grozdov tako, da jih porežemo s škarjami pol do centimeter od sadeža. Denemo jih v kozarec, posujemo s sladkorjem in zalijemo z žganjem. Kozarec naj zori na soncu 2 tedna. Potem pa poskusimo, kaj bo nastalo.

Čaj iz granatnih jabolk

Če ste prebrali prejšnja dva bloga, ste videli kaj storimo s semeni granatnih jabolk, ki so nam ostala od stiskanja soka. Čaj bo gotovo zdravilen, kakšen pa bo okusu vam poročam, ko se semena posušijo.

Semena posušimo in zmeljemo ter uporabimo za čaj.

Sok iz granatnih jabolk

Nekje sem prebrala, da lahko granatno jabolko ožamemo kot pomarančo. In res, dobimo čudovit zdravilen sok, semena pa posušimo za (zdravilen čaj).

Torej, granatno jabolko prerežemo na pol in ga stisnemo na ožemalniku za citruse. Če še kaj semen ostane s sočnim ovojem, jih pokončamo z žličko.

Približno osem let po tej objavi sem še nekoliko napredovala, tako da se izsoči še več zdravilne tekočine. Granatno jabolko najprej stisnemo na ožemalniku za citruse. Na ožemalniku nam ostane mešana substanca semen in zrnc. Le to in še preostala cela semena z ovojem denemo v sekljalnik in jih dodatno obdelamo. Suspenzijo iz sekljalnika še precedimo in tako izsočimo še več soka.

Granatno jabolko

(lat. Punica granatum, an. pomegranat, fr. grenadier, nem. Granatapfel, šp. el granado, it. melograno, hr. nar, šipak)

Granatno jabolko izvira iz območja med Iranom in Indijo. Etimološka razlaga latinskega imena kaže na jabolko s semeni (granatum). Glede na to, da je staro francoska beseda za ta sadež pomme – grenade, in so ga posledično v zgodnji angleščini poimenovali kot apple of Grenada, je prišlo do razlage, da sadež izvira iz španske Grenade.

Granatno jabolko ima v mnogih kuhinjah sveta svoje mesto. Velikokrat ga uporabljajo za sladko grenak sok ali sirup, posušena semena pa za začimbo ali dodatek jedem. Uporabljajo ga tudi v tradicionalni medicini, saj ima prenekatere zdravilne učinke, uporabljali so ga celo za kontracepcijo.

Ta sadež je imel v različnih kulturah tudi simbolni pomen. V starem Egiptu na primer je bil simbol blaginje in ambicij, v grški mitologiji je bil poznan kot sadež smrti, saj naj bi izviral iz Adonisove krvi. V starem Izraelu naj bi bil to sadež rodovitnosti obljubljene dežele. Po Koranu naj bi granatna jabolka rasla v raju. Na Kitajskem naj bi sadež pomenil rodovitnost in številno potomstvo.

Jaz pa sem iz njega naredila sok in zdravilen čaj, včasih pa ga posujem po solati. Eno samo zdravje.

Džem iz fragole

Tako ji rečejo v Istri, pri nas pa Izabela. Vrsta grozdja, ki raste na brajdah ob hišah.

Prijazna soseda je spet prinesla gajbico grozdja, nekaj smo ga pozobali, nekaj pa sem se ga odločila skuhati v džem. Ne torej neke vrste marmelade oz. želeja iz grozdnega soka, ki sem ga v tem blogu že pripravljala, ampak džema, skuhanega iz jagod. Najzamudnejši je bil prvi del priprave – rezanje sadežev na polovico in izkoščičevanje. Za to si morate vzeti čas. Boste pa nagrajeni z izjemnim džemom. Med mojimi v blogu sta si dva prislužila to priznanje. Tale iz fragole in mandarinin. Prav posebno veselje so jutranje misli na zajtrk z dobrim kruhom ali rogljičkom, maslom in domačo marmelado. Lep začetek dneva.

grozdje vrste Izabela

želin

Grozdne jagode osmukamo in operemo. Vsako jagodo prerežemo in iz nje odstranimo koščice. Kuhamo, dokler se lupinice ne zmehčajo, zadnje tri minute pa vmešamo še primerno količino želina. Nobenega sladkorja, ker je grozdje že samo po sebi dovolj sladko. Vreli džem nalijemo v kozarce in jih dobro zapremo.

Chutney iz zelenega paradižnika

Prijazna soseda mi je prinesla celo gajbico zelenih paradižnikov, tistih, ki ne bi imeli priložnosti, da dozorijo v tem rastnem obdobju. Za nekaj dni sem jih poskusila še zoreti in mehčati na soncu, a se ni obneslo. Začeli so rjaveti. Kljub temu sem jih večino rešila in skuhala okusen čatni, ki se odlično poda k pašteti, divjačini in nasploh mesu. Skuhala sem ga po receptu izpred dvajsetih let, ki mi ga je posodila soseda (Domače dobrote iz kozarca, priloga Naše žene, 9/96), le da paradižnika nisem marinirala preko noči, ampak vse sestavine skuhala v marmelado, kot običajno.

1 kg zelenega paradižnika

1 neškropljena limona

3 dag sveže ingverjeve korenike

1 kg sladkorja

1 vrečka želicina

Paradižnik operemo in odcedimo. Izrežemo nastavke za pecelj. Paradižnik narežemo na prav majhne kocke. Limono operemo v topli vodi, do suhega obrišemo in zelo tanko olupimo. Lupino narežemo na ozke rezance. Ingverjevo korenino olupimo in naribamo. V skledo nasujemo sladkor in ga dobro zmešamo z želicinom. Dodamo paradižnik, limonino lupino in ingver ter dobro zmešamo. Skledo pokrijemo in pustimo čez noč. Naslednji dan mešanici prilijemo 5 žlic limoninega soka, vse supaj pretresemo v kozico in med mešanjem zavremo. Masa naj 4 minute močno vre. Vročo marmelad takoj zdevamo v pripravljene kozarčke in neprodušno zapremo. Kozarčke ohladimo in spravimo a hladnem. Tako lahko zelo dobro porabimo paradižnik, ki mu ni uspelo dozoreti.

Regrat

Navadni regrat (lat. Taraxacum officinale, it. taràssaco comune, nem. Gewöhnliche Löwenzahn, an. common dandelion, šp. achicoria amarga, fr. pissenlit officinal) ima v vseh delih rastline lepljiv užiten mlečni sok, najbolj uporabna pa je korenina. Svež regrat se uporablja kot solata, ki krepi organizem, olajšuje presnovo ter pomaga pri čiščenju krvi.

Šalša iz melancan

Omaka iz jajčevcev. Jesen je čas, ko se nam na kuhinjskem pultu kopičijo darovi narave. Sadje in zelenjava, ki jih ne moremo sproti porabiti za obroke domače družine. Škoda je, da bi presežke okusnih živil, ki smo jih dobili od sosedov ali pa sorodnikov z dežele, zavrgli. Zato jim seveda na nek način podaljšamo uporabnost. Melancane sem pripravila kot omako za testenine, ki jo lahko pogreto uporabimo kot tako, lahko pa jo še dopolnimo še s kakšno sestavino.

Za dva lončka ali za 4 osebe

oljčno olje               

1 jajčevec

4 stroki česna

1 bučka

3 paradižniki

sol, poper

peteršilj

sveže mediteranske začimbe

(če želimo pekočo omako, dodamo še 1 čili)

Na malo oljčnega olja prepražimo olupljen na kockice narezan jačevec in na večje kose narezan česen (ter na kolobarčke narezan čili, če smo se tako odločili). Ko česen zadiši (pazimo, da ne porjavi), dodamo na kocke narezan olupljen paradižnik in nekoliko kasneje še na rezine narezano olupljeno bučko. Dodamo peteršilj in začimbe ter dušimo kakšnih 15 minut. Omako pretlačimo, jo še malo prevremo in še vročo nadevamo v kozarčke. Po vrhu prelijemo z olivnim oljem, da popolnoma prekrije omako. Ko se ohladi, kozarčke shranimo v hladilniku.

Breskve

Breskev (lat. Prunus persuca, sl. Istra breska, hr. Istra briskva, praskva, proskva, hr. breskva, it. pesco, nem. Pfirsch, an. peach).

Že ime nam pove, da so to sadno drevo prinesli iz Perzije. Najprej v staro Grčijo, potem k Rimljanom, v 3. ali 4. stoletju pa je prišla v naše kraje. Včasih so breskev imenovali tudi perzijsko jabolko.

Recepti v »živakuha«:

v  moja krostata z breskvami

v  krostata z breskvami

v  štrudelj z vinogradniškimi breskvami

v  štrudelj po primorsko

v  breskve s sladkorjem

v  vaniljin puding z breskvami

Recepti v »živashranjuje«:

v  marmelada iz vinogradniških breskev

v  marmelada iz breskev

v  džem macedonia

Jajčevec

(Lat. Solaneum melangea, sl.Istra melancan, marancan, hr. istrabalancan, malancan, hr. plavi patlidžan, it. melanzana, ne. Aubergine, Eierfrucht, an. Eggplant)

Viri pravijo, da jajčevci najverjetne izhajajo iz Indije, kjer so jih poznali že pred 4000 leti. Pri starih Grkih in Rimljanih naj ne bi bili omenjeni. V Evropo, natančneje Andaluzijo naj bi jih prinesli Mavri.

Vitamini in hranilne snovi so pri jajčevcih v lupini, zato jih za kuho naj ne bi lupili.

Jajčevce lahko vlagamo, lahko pa jih tudi zamrznemo tako, da jih spečemo v pečici skupaj z lupino, notranjost izdolbemo in jo zamrznemo.

V sestrskem blogu lahko najdete recepte za jedi z melancani:

v  grška musaka

v  parmigiana

v parmigiana z mladim kozjim sirom

v  ratatouille

v  pasticcio

v pikantna pašta z melancanom

v  polpeti iz melancan

v  siciljanski svedrčki

v hišnapašta


https://odprtakuhinja.delo.si/kroznik/zato-jajcevcev-ne-lupimo/

Džem macedonia

Gre v bistvu za mešano marmelado. A ker ni bila skuhana z namenom biti marmelada, ampak shranek, v katerem je še vidna oblika in raznobarvnost različnih sadežev, naj bo kar džem. V bistvu zgleda bolj kot sadna solata (macedonia) in je korak vstran od kompota, ker je gostejša in slajša, sadje pa je manj kuhano.

breskve

marelice

hruške

fige

sladkor

želirno sredstvo

Sadje narežemo na koščke, ne premajhne in ne prevelike. Dodamo sladkorja po okusu, ni nujno veliko, ker ima poletno sadje že samo po sebi dovolj sladkorja. Ko zavre, kuhljamo kakšnih deset minut. Dodamo še malce želirnega sredstva in na majhnem ognju kuhamo še pet do deset minut. Še vrelo napolnimo v čiste kozarce in jih ohladimo na sobni temperaturi, nato pa shranek hranimo v hladilniku.

Orada

Orada ali zlatobrv (lat. Sparus aurata, hr. orada, komarča, fr. dorade, nem. Goldbrasse, šp. dorada, en. gilt-head bream, it. orata) je poleg brancina verjetno riba, ki jo največkrat jemo po restavracijah. Gotovo tudi zato, ker ju gojijo in sta zato kot porcijska riba največkrat na krožnikih gostiln.
Če smo že v delu bloga, ki med drugim opisuje tudi shranjevanje živil, še napišimo, da je belo ribo najbolje shraniti na način, da jo zamrznemo. Pri tem je pogoj, da je riba popolnoma sveža in, da jo zamrznemo neočiščeno. Odmrznemo pa jo tako, da jo denemo v slano vodo, Res se obnese.

Orada je odlična na žaru ali v pečici. Najboljša je brez kakšnih dodatkov, ker ima meso, ki je odlično samo po sebi. Ne potrebuje nobenih začimb, ki bi zakrile njen prvoten okus. Samo oljčno olje in pri peki na žaru vejico rožmarina, s katero jo mažemo.

V tem blogu smo jo pripravljali na žaru, v soli, pa tudi kot fileje, pečene v pečici.

Škamp

(lat. Nephrops norvegicus; hr. škamp; it. scampo; nem. Kayiergranat, Kaiserhummer, Schlankhummer; an. norway lobster; fr. la langoustine commune; šp. a cigala, langostino)

Škampe najpogosteje srečamo v buzari, v svetli »al pa u ta rdeč«, malo večje lahko spečemo na žaru, odlični so z domačimi širokimi rezanci, dobro pa je, če zaidejo v ribjo juho, rižoto, paello,  pa tudi pašto z morskimi sadeži.

Muškatna hobotnica

(lat. Ozoena moschata, Eledone moschata; sl.Istra Folpica; hr. Muzgavac; hr.Istra folp; it. moscardino rosso; nem. Moschuskrake; an. tuttler)

Muškatna je podobna navadni hobotnici, je manjša od nje, z raztegnjenimi lovkami meri največ 40 centimetrov. Lovke imajo le eno vrsto priseskov, membrana med lovkami pa je modrikasta. Meso je zelo okusno, ima močan vonj po mošusu. OK, za hobotnico je to v redu, za moške pa ne.

Lahko jo pripravljamo v solati, na žaru, odlična pa je tudi pod peko. V vseh primerih pa jo najprej skuhamo.

Ligenj ali kalamar

(lat. Loligo vulgaris, sl.Istra karamal, koromal, keremal; hr. lignja; it. calamaro comune; nem. Kalmar; an. european squid; fr. le calmar commun; šp. calamaro europeo)

Pravijo, da je njegovo meso najokusnejše izmed vseh glavonožcev. 

Najpogosteje jih cvremo, pripravljamo na žaru, lahko tudi polnjene, dodamo pašti z morskimi sadeži, brodetu, zelo okusni pa so tudi v golažu s krompirjem.

Mala pokrovača

(lat. Chlamys varia; sl.Istra petelinček kaneštrel; hr. mala kapica, mala pokrovača hr.Istra kaneštrela; it. canestrello; nem. Bunte Kammmuschel; an. varieagated scallop)

Nisem popolnoma prepričana, če sem našla pravo latinsko ime. V knjigi, ki prikazuje morski svet Jadrana je namreč poimenovana kot Chlamys varia, v tisti Marjuče Offizia pa kot Pecten opercularis oziroma Pecten varia. Hrvaška in italijanska imena za to školjko pa so v obeh virih zapisana enako. V puljski ribarnici smo jo našli kot kaneštrelo. Je podobna kot pokrovača, samo manjša, velika največ 8 centimetrov. Meso je podobno okusno kot pri njeni veliki sestri Pecten jacobaeus, tudi pripravljamo jih podobno, le da jih zaradi majhnost pustimo v lupinah. 

Lahko jih gratiniramo, pražimo, pripravljamo v omaki, rižoti ali pa na žaru. Mi smo jih tokrat v družbi še z nekaterimi morskimi plodovi pripravili s špageti.

Špargljeva grapa

Najprej, tu ne gre za žganje iz špargljev, kot bi lahko kdo pomislil, ampak za šparglje namočene v domačem žganju. Namočimo tiste trde olesenele dele divjih špargljev, ki jih ne moremo uprabiti pri kuhi. No, uporabimo jih lahko za kuho zdravilne tekočine, ki jo potem uporabimo za jušno osnovo. Zdravilne pravim zato, ker šparglji delujejo očiščevalno na telo. Tako lahko sklepamo, da so tudi učinkovine, ki se izlužijo iz špargljev v šnops zdravilne.

oleseneli deli divjih špargljev

domače žganje

Olesenele dele divjih špargljev nadevamo v stekleno posodo in jih zalijemo z žganjem. Počakajmo nekaj tednov. Šparglje pustimo v žganju, dokler steklenice ne izpraznimo.