Suhi krhlji

Krhlji jabolk in hrušk. Bio. Najboljši so tisti od Jožeta, ki vsake toliko priromajo v našo kuhinjo. Pravi, da je treba uporabiti domače sorte jabolk in hrušk, ki so ekološko pridelana, torej brez fitofarmacevtskih posegov. Nabere jih na domačem vrtu in ena izmed možnosti priprave za shranjevanje je tudi sušenje. Suhe krhlje je najbolje spraviti v zaprte steklene kozarce, po spletnih virih sodeč, pa jih lahko tudi brez težav zamrznemo.

Najbolje je sadje sušiti v večnadstropnem električnem sušilniku. Sušimo jih 15 – 20 ur. Pri tem na nekaj ur zamenjamo nadstropja, pa tudi ta obračamo levo in desno, ker sušilniki sadja velikokrat ne sušijo enakomerno. Po 15 urah sušilnik ugasnemo, počakamo, da se krhlji ohladijo. Če so ohlajeni že trdi, so gotovi. Če ne nadaljujemo s sušenjem še kakšni dve uri. 

Vložene gobe

Gobe so priromale od strica Jožeta. To so najboljše vložene gobe, ker so različnih vrst in zato bolj okusne. Vsekakor si upam jesti samo njegove, ki so pripravljene na tak način. Mešane mislim. In to zato, ker je stric eden najbolj izkušenih slovenskih gobarjev. Uporabi sirovke, jurčke, lisične, zajčke, golobice, sivke, miške in druge kolobarnice. Mi si raje pripravimo monokulturo iz jurčkov, kvečjemu dodamo še kakšno lisičko, več si pa ne upamo. Sicer lahko vložene lončke kaj hitro ugledamo bolj zabrisane, takšne kot so na spodnji sliki. V naslednjem koraku pa se damo prepeljati na urgenco.

Kis za zalivanje pripravimo tako, da dobro prevremo vodo z 9% kisom, v razmerju 3:1 skupaj z lovorjem, celim poprom in šalotko. Narezane gobe blanširamo tri minute v vreli vodi in jih po tem dobro speremo s hladno vodo. Nadevamo jih v kozarčke in zalijemo s kisom. Dobro zapremo in se veselimo priložnosti, ko bosta na mizo prišla kakšna domača salama in ržen kruh.

Oljke v slanici

Na dveh oljkah, kolikor jih premore ohišnica, smo letos nabrali za kozarček plodov. Zato smo bili soočeni z izzivom, da poskusimo s pripravo oljk v slanici.

Recept sem povzela po Pucerju. Druga možnost, ki jo tudi uporabljajo v slovenski Istri, pa je vlaganje oljk v grobo mleto sol.

Oljke prelijemo s sladko vodo in jih namakamo deset dni ali več tako, da vsak dan zamenjamo vodo. Tako bodo izgubile grenkobo. Potem lužimo s slano vodo. Slanico pripravimo tako, da v enem litru vode razstopimo dve veliki žlici grobe morske soli. S slanico prelijemo oljke in jih pustimo še nekaj časa v hladnem in temnem prostoru. Poskusimo. Če so še preveč grenke, postopek ponovimo. Če so pri luženju s slano vodo oljke postale preslane, ponovno preidemo na luženje v sladki vodi. Sicer lahko v virih najdemo več načinov za luženje oljk s sladko in slano vodo, včasih pa so to počeli s pepelom.

Ko so oljke primernega okusa jih osušimo, denemo v čist kozarec in prelijemo s slano vodo, ki smo jo dodobra prevreli. Kozarce dobro zapremo in jih denemo v pečico na 70 stopinj za toliko časa, da se v kozarčkih ustvari vakum. 

Pečen kostanj

To je užitek, ki gre skupaj z jesenjo. Ko se gozdovi obarvajo v jesenske barve, začnejo po mestu vznikati hišice kostanjarjev. Včasih jih je bilo več, pa tudi cena je bila bolj dostopna vsakomur. Celo kot šolarji, smo si lahko privoščili kakšno merico iz svoje žepnine. To je bil eden izmed mojih užitkov v malih letih, na poti v šolo ali pa k telovadbi. Kostanj na Tromostovju, pomfri v Daj Damu, piškoti na vago v Šumiju ali pa kakšen priboljšek v pekarnah v pokritem delu ljubljanske tržnice. Majhni užitki socializma, ko nismo imeli prav veliko, zato so bili tovrstni priboljški toliko slajši. Doma pripravljen kostanj običajno ni bil tako dober, kot pri kostanjarju. Bil je preveč pečen, suh ali pa samo preveč zarezan.

Tale pa je uspel. Bil je ravno prav zarezan, pečen pa v ponvi z luknjami na močni žerjavici in potem nekaj časa zavit v krpo, da je ostal topel in sočen.

Za pečen kostanj vsekakor uporabimo pravi kostanj (Castanea sativa) in ne divjega kostanja (Aesculus hipocastanum). Saj ne, da bi pomislila, da jih ne ločite in, da bi slučajno kakšno jed pripravili iz divjega, ki pa ga moja mama uporablja za pripravke za blaženje težav z žilami.

Pravi kostanj (nem. die Edelkastanie, an. chestnut, fr. Châtaignier, šp. castaño, it. castagno, hr. pitomi kesten).

Lisičke

Cantharellus sp., hrv. lisičica. V Istri smo našli belkasto lisičko (Cantharellus cibarius var. albidus). Raste od junija do oktobra, ni izbirčna za zemljišče, vedno v skupinah in zmeraj na istih mestih. Klobuk je bledo rumen, skoraj belkast in razdeljen v lopute. Letvice so prečno povezane. Okus je prijetno pekoč. Ne zanesite se na tale moj opis, zapisala sem samo lastnosti, ki so značilne. Lisičkam je namreč podobnih še nekaj gob, od katerih je kakšna strupena (divja lisička), kakšna pa smrtno strupena (oljkova goba). Sicer pa v Sloveniji, predvsem na Gorenjskem in na Pohorju največkrat nabiramo Friesovo lisičko (Cantharellus friesii), ki je bolj rumena, pokrov je pozneje razraščen v 5-6 blazinic, kocen pa je v dnu zaraščen s sosednjo gobo. Spodaj na sliki je belkasta različica, kot rečeno pa, ne zanašajte se na moje opise in tole sliko, če niste gotovi, raje vprašajte kakšnega poznavalca gob.

Lisičke lahko sušimo, lahko pa jih tudi narežemo in zamrznemo. Na spletnih klepetalnicah pravijo, da ni potrebe po blanširanju pred zamrzovanjem. V gobarskem vodniku pa omenjajo tudi shranjevanje v 10% soli.

Sicer so lisičke odlične v fritaji, rižoti ali pa v kakšni gobovi omaki k mesu ali pa kot dodatek gobam v juhi.

Dežnikarica

Po domače marela. Po latinsko Macrolepiota procera. Raste od junija do novembra na svetlih gozdnih tratah, jasah ter na obgozdnih travnikih. Običajno jo najdemo na peščenem zemljišču med praprotjo, posamezno ali v manjših skupinah. Klobuk pri mladi gobi je jajčast, pozneje razpet kot dežnik. Potresen je z luskami, kosmiči, je belkasto in rožnato rjav, v sredini temnejši. Premer klobuka do 30 cm. Lističi so beli - gosti, mesnati, prosti in pritrjeni na kocen. Kocen je belkasto sivo rjav, progast z rožnato rjavimi luskinami. V podgobju je gomoljasto odebeljen. Je votel, zelo visok in vitek. Pri razprostrtem klobuku nosi prosto gibljiv obroček. Meso je nežno belo, v klobuku mehko. Ima okus po lešnikih in orehih (glede na zemljišče) in duh po mleku.
Moramo pa paziti, da je ne zamenjamo z rdečečnim dežnikom (Macrolepiota rhacodes), ki ima nekoliko rdečkasto meso, če jo podrgnemo po steblu.

Uporabljamo mlade dežnikarice in to samo klobuke. Zelo dobra je pečena, dušena, ocvrta ali pa v juhi. Ni dobra za konzerviranje, odlično pa se zmrzuje. Zamrznemo jo kar svežo, odmrznemo pa tako, da jo kar zamrznjeno denemo na vroče olje.

Svež grozdni sok

Pravzaprav tole ni ravno za v »živashranjuje«, ker tale sok zdrži le nekaj dni v hladilniku. Saj veste, kvasovke, vrenje in na koncu alkohol. Tale sok tudi ni nevemkakšna pogruntavščina. Je pač grozdje, mehansko sočeno v sokovniku, brez toplotne obdelave.

Najbrž se je tudi vam že zgodilo, čeprav nimate svojega vinograda ali vsaj trte, da ste dobili gajbico ali dve polno domačega sladkega grozdja. Ker je seveda težko vse to použiti, je kaj primerno iz tega pripraviti sveži sok. Res je dober in prav nič trpek, čeprav bi se to morda pričakovalo zaradi mletja koščic ob sočenju gozdnih jagod.

Grozdne jagode potrgamo iz pecljev in jih obdelamo v sokovniku. Ker v tropinah sokovnika običajno ostane še kar veliko tekočine, jih lahko še dvakrat vrnemo v sočenje. Iz sokovnika bo priteklo še kar nekaj soka. Največ dela bomo imeli pri pobiranju pen iz površine bistrega soka, ki pa jih lahko mirno popijemo, ker so ravno tako dobre. Na koncu si pomagamo še tako, da tekočino precedimo.

Figova marmelada

Tele marmelade nisem skuhala sama. Pripravila jo je Johnova mama v času, ko je v našem Primorju zorelo obilo fig.

1 kg fig

30 dkg sladkorja

šilce konjaka

Najprej polovico sladkorja ob stalnem mešanju karameliziramo. Nato nanj dodamo na koščke narezane fige, konjak in preostali sladkor. Mešamo, da se ob pocejanem soku karameliziran sladkor raztopi. Kuhljamo do želene gostote in marmelado napolnimo v kozarce.

Nežna marmelada iz vinogradniških breskev

Zakaj je nežna? Ker je brez kosmatih lupinic. In ker smo jih kuhali tenkočutno. Vinogradniške breskvice z belo sredico sem tokrat natančno olupila. Za razliko od marmelade iz običajnih breskev, kjer sem jo pustila, da je dala marmeladi rožnat nadih. Lahko bi jo tudi tu, a lupinice ne dodajo samo barvne nianse, ampak tudi malo značilnega grenkega okusa. Ki včasih paše, včasih pa si zaželimo bolj intrinzičnega okusa sočne sredice.

Breskvice sem tokrat dobila od sosede tam čez, ki ima na oni strani hiše drevo, ki obilno rodi. In pravi greh bi bil, če ne bi teh čudovitih neškropljenih sadežev ujeli v kozarce in jim podaljšali roka uporabe.

vinogradniške breskve

sladkor

Breskvice olupimo in izkoščičimo. Narežemo na koščke in kuhamo do želene gostote. Vse počnemo z nežno roko. Tudi polnimo kozarce.

Kompot

Velikokrat pozabljena priloga, sladica ali pa, kot je izvorno mišljeno, način shranjevanja sadja za daljše obdobje. Kompot, ki izhaja iz tegale recepta, sicer nima daljšega roka trajanja, ker je pripravljen brez sladkorja. Je pa zdrav in prikladen tudi za tiste, ki jih obdaja bojazen pred dodanimi grami. Uporabite lahko vse, kar vam sede po okusu in kar imate pri roki. V tem kompotu so jabolka, slive in ringloji. Čudovit okus kompotu dodajo tudi breskve ali hruške. Vsak po svojem okusu.

različno sadje

klinčki

celi cimet

(sladkor po okusu)

V lonec denemo očiščeno sadje, klinčke in cimet, prelijemo z vodo, zavremo in kuhamo kakšnih petnajst minut do pol ure. Še vroče prelijemo v kozarce in zapremo.

Breskova marmelada s kokosovim sladkorjem

Kadar si zaželimo malo bolj zdravo marmelado, jo lahko pričaramo s sladkorjem kokosove palme. Okus je nekoliko drugačen, morda malo spominja na karamelo.

Za en lonček

3 breskve

3 žlice sladkorja kokosove palme

Breskve olupimo in narežemo na majhne koščke. Skupaj s sladkorjem kuhamo petnajst minut do pol ure. Odvisno kakšno gostoto želimo imeti. Jo pa lahko na koncu še malo pretlačimo z vilicami, da je bolj gosta in mazava.

Marelična marmelada

Za marelično marmelado je zelo pomembno, da dobimo domače, sladke, mehke, sočne marelice (lat. Prunus armeniaca, it. albiocco, nem. Aprikose, an. apricot, hrv. marelica, istrsko pa tudi albikoka, armulin). V naših velikih trgovinah v zadnjih letih najdemo večinoma takšne bolj trde in kisle. Te pa niso dobre niti sveže, kaj šele za marmelado. Jaz sem jih dobila na puljski tržnici. Ne popolne oblike in brez kakšnih pikic, a mehke in voljne. In marmelada, skuhana iz njih je bila kašasta, svilnata, gosta in čudovitega okusa.

Marelična je na sredini.

marelice

sladkor

lahko malo želirnega sredstva

Količine prilagodimo lastnemu okusu. Običajno dodam manj sladkorja, kot je zapisano v receptih. Od količine sladkorja in časa kuhanja pa je tudi odvisno, če se bomo odločili za dodajanje želirnega sredstva. Dodamo ga, če je čas kuhanja krajši in, če marmelado kuhamo z manj sladkorja. Sestavine ob občasnem mešanju kuhamo na počasnem ognju.

Slivova marmelada

Pojem slivove marmelade je zame tista, ki jo dela moja mama. Mislim, da je njena skrivnost, da doda malo ruma. Sliva (lat. Prunus domestica, it. susuino, nem. Pflaume, an. Plum, hrv. Šljiva, istrsko pa tudi čišpa, kreka, šužina). 

Slivova je četrta iz leve oz. tretja iz desne.

domače slive

sladkor

rum

želirno sredstvo

Slive izkoščičimo, očistimo morebitnih slabših delov in narežemo na polovičke ali čertinke. Skupaj s sladkorjem, rumom in želirnim sredstvom jih ob občasnem mešanju kuhamo na majhnem ognju do želene gostote (petnajst minut do pol ure). Če jo kuhamo z želirnim sredstvom, jo lahko kuhamo manj časa in z manj sladkorja.

Orehovček

Brez orehovčka na morju ne gre. Običajno smo za pomiritev želodcev uporabljali tistega Maraskinega, vsako leto pa pripravimo tudi kakšen liter svojega. Iz domačih orehov izpod Krvavca. Ti so še bolj močnega okusa, ker teže in dlje rastejo. Tale domač orehovček je seveda še boljši.

10 zelenih orehov

1 bio pomaranča

nekaj klinčkov

1 celi cimet

30 g sladkorja

¾ litra žganja

Orehe narežemo na kolobarčke in jih nadevamo v kozarec. Dodamo sok ene pomaranče in njeno lupinico, klinčke, cimet in sladkor. Zalijemo z žganjem in postavimo na sonce za dva meseca. Vsebino precedimo, nalijemo v steklenico in pustimo, da se v temnem prostoru stara še nekaj tednov (to nam običajno ne uspe). Starejši je, boljši je.

Marmelada iz breskev

V sezoni breskev bi bil greh, če bi marmelado iskali na policah trgovin. Ako dobimo domače, sočne breskve s tistim pravim okusom, jih seveda najraje pojemo sveže. Lahko si pripravimo tudi kakšno sladico s čudovitim okusom breskev: štrudelj, biskvit ali pa vanilijev puding z breskvami. Gotovo pa jih nekaj prihranimo tudi za domačo marmelado. Za čudovite poletne zajtrke s primorskim kruhom. Zelo pomembno je, da breskve pred prihodom v našo kuhinjo niso naredile veliko kilometrov, da so sladke in ne grenke ter da imajo še gladko in napeto kožo. Na tržnici ali v trgovini vedno pogledam, da so slovenske ali hrvaške. Večina teh namreč še ni pridelana po evropskem načinu pridelave z edinim vodilom čim večjega zaslužka.

domače breskve

sladkor po okusu

malo želirnega sredstva

Breskve operemo in z lupino vred narežemo na koščke. Lupina dobrih breskev namreč tako marmeladam, kot vsem jedem, ki so pripravljene z njo, da poseben dodaten okus in nekoliko rdečkasto barvo. Breskve skupaj s sladkorjem kuhamo na počasnem ognju. Dolžina kuhanja naj bo najmanj deset minut, odvisna pa je od tega v kakšni substanci želimo ohraniti breskve. V koščkih ali pa v bolj mazavi strukturi. V obeh primerih s takšno marmelado ne morete zgrešiti.

Pa brez zamere, ker je kozarec od ene druge marmelade. Je simpatične oblike in zelo prikladen za ponovno polnjenje.

Ringlojev liker

Vse tele likerjeve zadeve so moje letošnje eksperimentiranje z žganjem. Prav tega recepta sicer nisem našla v nobenem viru, sem si pa ga analogno prilagodila glede na druge podobne sadeže. O rezultatih bom seveda poročala v taistem blogu čez nekaj tednov. 
(Op. čez nekaj tednov: odličen je! Zanimiva je tudi močna barva tekočine. Alkohol in sladkor sta iz sadežev potegnila barvilo)

čvrsti ringloji

sladkor

klinčki

žganje

V kozarec za vlaganje naložimo ringloje, lahko pa dodamo tudi nekaj koščic teh sadežev, ki smo jih uporabili v druge namene. Po plasteh prekrivamo s sladkorjem in na koncu zalijemo z žganjem. Pri vrhu pustimo kakšna dva centimetra prostora. Shranek namreč na soncu zavre in se začne prelivati iz zaprtega kozarca. Kozarec naj stoji na soncu tri dni, po tem ga umaknemo v temnejši prostor, kjer naj čaka še kakšne tri tedne. Po tem času sadeže preložimo v drug kozarec, tja precedimo tudi preostalo tekočino.

Kamilice

Poleti cvetijo kamilice in takrat je pravi čas za nabiranj cvetove. Kdo ne pozna kamiličnega čaja za zdravljenje trebušnih tegob. 

Prava kamilica (lat. Matricaria recutita ali Matricaria chamomilla) raste po vsej Evropi, zmernih območjih Azije, pa tudi v zmernih predelih Severne Amerike in Avstralije.  Kot zdravilno rastlino jo pogosto uporabljamo za pomiritev prebavil ter za lajšanje nespečnosti. Prav tako blaži zaprtje. Pripravlja se kot zeliščni čaj, in sicer v količini dveh čajnih žličk posušenih cvetov za skodelico čaja). Uporablja se tudi za grgranje pri vnetju ustne sluznice (vir: wikipedija). Poparek iz kamilic uporabljamo tudi za čiščenje vek pri vnetjih oči.

Marmelada iz ringloja

Nikoli ne bom pozabila palačink, ki so bile namazane z domačo marmelado iz margolan. Sveže pečene, s hrustljavim robom. Takšne so imeli samo v konobi Mul. Zapisano je v preteklem času, ker jih lani niso več pripravljali. Čeprav je bila namesto njih na jedilniku odlična čokoladna torta, jih pogrešam. Palačinke z margolanami namreč.

ringlo

sladkor

(želirno sredstvo)

Ringloje razkoščičimo in jih denemo v kozico skupaj s sladkorjem. Sladkor dodamo po lastnem okusu. Kuhamo na majhnem ognju. Dolžino kuhanja prilagodimo predstavi o naši marmeladi. Če želimo, da marmelada vsebuje bolj čvrste sadeže jo kuhamo manj časa in dodamo malo želirnega sredstva. Če bi radi imeli bolj mazavo marmelado, pa jo kuhamo dlje časa. V tem primeru, bodo sadeži sami izločili dovolj pektina za zgostitev marmelade. 

Žajbljev liker

V teh poletnih dneh, ko nam žajbelj na vrtu ali pa v lončku bujno poganja, bi bilo škoda, da ga poleg sušenja ne porabimo še za kakšen zdravilen zvarek. Spominjam se čudovitega žajbljevega likerja, ki ga je pripravila prijetna gospodinja na Malem Lošinju. Gostoljubna družina je sicer znana po velikem ribiču, ki kroži po lošinjskem arhipelagu in vsako drugo leto ujame kakšno ribo. 

100 lističev žajblja

1 l žganja

300 g sladkorja

2 dl prekuhane vode

Žajbelj skupaj s sladkorjem namočimo v žganju za tri tedne. Vsake toliko premešamo, da se sladkor raztopi. Po treh tednih žganje odcedimo in dodamo še prekuhano vodo. Liker je boljši, če nekaj časa stoji.
Slaba dva meseca kasneje: Liker je odličen in je že skoraj pošel. Po njem so posegali tudi pivci, ki to niso. Ker je žajbljev liker pravzaprav zdravilo.

Črne češnje

Domov so nekega dne prišle tudi črne češnje, ki pa jih ne jem rajši od rdečih. Ravno obratno kot v otroški pesmici. No, v šolo sem hodila rada, nisem pa razmišljala o tem, če vsako leto rajši. To pa je nekako obratno od prvega. In obratno. Skratka rdeče češnje imam rajši od črnih, zato sem črne raje skuhala v marmeladi in spekla v štrudlju. 

Recept je enak kot za rdeče, zato ne bi še enkrat zapisovala. Tudi delo z razkoščičenjem je enako zamudno, le da imate pri tej različici nekoliko več težav z odstranjevanjem naravnega barvila iz delovnih pripomočkov. Na drugih straneh bloga si poglejte recepta za češnjevo marmelado in češnjev štrudelj.

Jostin liker

Josta je križanka med črnim ribezom in kosmuljo. Njen značilen sladek, a nekoliko kiselkast okus je odlična osnova za razne vlagateljske podvige. Tako sem letos naredila tudi poskus z likerjem. Liker se še medi, zato bom tale stavek ob pravem času zamenjala z oceno likerja (opomba čez slaba dva meseca: liker je odličen). Zaenkrat pa le recept, ki sem ga izvedla iz recepta za borovničevec. Josta namreč v tem času prehaja tudi v osrednji Sloveniji že h koncu zorenja.

¾ kozarčka očiščene joste

¼ kg sladkorja

malo manj kot en liter sadnega šnopsa

Josto in sladkor zamešamo v litrskem kozarcu za vlaganje in ga postavimo na sonce za kakšen teden. Vmes malo pretresamo, da se sladkor popolnoma stopi. Po tem ga dopolnimo s šnopsom do vrha ion ga postavimo v shrambo. Tam naj počaka še kakšen mesec ali dva.

Ringlo

Ringlo (tudi margolane, lat. Prunus domestica subsp. Italica, an. Greengage, nem. Edel–Pflaume, fr. Reine-claude, gal. Plumbis glass) je ena izmed podvrst slive (Prunus domestica).  Pravzaprav obstaja tudi več podvrst, so različnih barv, pa tudi nekoliko različnih okusov (Prunus domestica var. Subrotunda, Prunus domestica var. Claudiana). Tudi na tej sliki sta dve različici: rdeča in rumena. Skratka čudovit sadež, ki zori julija.

Uporaben je za marmelade, zavitke in druge sladice, sok, kompot in marsikaj drugega. Domišljija naj gre svojo pot.

Karamelizirane breskve (medblog)

Zakaj je to medblog, ste se najprej vprašali. Zato, ker ni pravi blog. Ker je predmet tega bloga nastal slučajno, zaradi moje neosredotočenosti na kuho. Zamotil me je namreč film Family man z Nicholasom Cageom. Čeprav sem ga že gledala, ampak saj veste, usedeš se pred teve in se ne spomniš natančno zapleta in razpleta. In gledaš. In pozabiš na skrbno narezane breskvice, ki naj bi se skupaj s sladkorjem kuhljale v kuhinji. Nenadoma te zmoti nenavaden vonj. Sprva ne veš kaj bi bilo in pomisliš, da sosedi spet nekaj čudnega kuhajo. Potem se zaveš, da vonj veje iz domače kuhinje. Preblisk. Marmelada! Breskvice so se zažgale. In zato, ker to ni načrten recept, je to medblog. Kot pri »živazažgehrano«. Takrat je bilo sicer bolj podobno umetnini Julie Child, ker je bila jed zažgana v pečici. Tako, kot je bila takrat sredica pod zažgano skorjo še vedno odlična, tako je tudi tokrat iz zažganih breskev nastala zanimiva karamelizirana sladica. Danes sem jo z užitkom jedla za zajtrk. Brez heca. 

½ kg olupljenih breskev

5 žlic sladkorja

Na kockice narezane breskve in sladkor denemo v kozico. Premešamo in na majhnem ognju kuhljamo dlje kot bi običajno marmelado. Marmelada se mora malo zažgati, tako, da sladkor karamelizira in dobimo značilen okus. Jaz sem pri tem šla še nekoliko dlje, da se je zmes zažgala in črno oprijela kozice. Še vedno je nisem uspela očistiti. Marmelado pa skuham enkrat drugič.

Jostina marmelada

Josta ni prav poznano jagodičevje. Križana je iz črnega ribeza in kosmulje. Ima barvo in kanček kislosti od ribeza, oblika in malo okusa pa spominjata na kosmuljo. Z josto imamo ravno toliko dela kot s črnim ribezom. Osmukati jo moramo iz vejic in odtrgati majhno mušico. Takšen zamuden, a terapevtski posel.

očiščena josta

sladkor po okusu

(želirno sredstvo)

Iz joste, nekaj žlic sladkorja in želirnega sredstva skuhamo marmelado v desetih do petnajstih minutah. Seveda se je lahko lotimo tudi na bolj klasičen način, brez želirnih sestavin. V tem primeru jo kuhamo nekoliko dlje.

Iz joste lahko naredimo tudi čudovit preliv za sladice.

Sardela

Sardela (lat. Sardina pilchardus, hr. srdela, nem. die Sardine, šp. sardina comun, fr. in an sardine) je prezrta morska dobrota. Nekateri jo štejejo za običajno hrano revnejših. Tudi na trgu drži nizko ceno. Pri sardeli je bistvena samo ena stvar. Da je sveža. In potem je odlična.

Kako ji lahko tudi doma podaljšamo rok trajanja? Najboljša možnost je, da jo spečemo na gradeli in takoj pojemo. Ostale, tudi odlične možnosti pa so, da jo mariniramo, ali pa pripravimo na šavor.

Rdeči poper

Po spletnih iskalnikih ga težko najdete pod tem imenom, laže ga najdete, če vtipkate poivre rose. V francosko govorečih deželah, ga namreč bolj često uporabljajo v kuhinji. Francozi ga poznajo še pod imeni Baie rose de Bourbon, Poivre de Bourbon, Poivre de la Réunion, Café de Chine, Encens, Faux poivre, Poivre brésilien, Poivre d'Amérique, Poivre marron, Poivre rosé, Poivre rouge, Poivrier d'Amérique. Angleži pod pink peppercorn ali pink berry. Raste na perujskem poprovcu ali lat. Schinus molle. Že večkrat sem ga okusila posutega po dobro pripravljenih zrezkih ali pa kot sestavino kakšne omake. Preden sem ga našla v neki gurmansko dobro založeni trgovini v Bruslju, sem ga dolgo iskala v domačih trgovinah. Našla sem ga le dodanega poprovim mešanicam, ne pa kot samostojno začimbo.

Pomembno je opozorilo, da ga pri kuhi uporabljamo previdno. Le kakšnih ducat zrn na krožnik. V večjih količinah lahko namreč učinkuje toksično. Zelo dobro se poda v pikantno ali pa gorčično omako.

Češnjeva marmelada

Ena izmed najljubših. V trgovini jo težko najdeš, pa tudi doma jo redko pripravimo. Češnje so v zadnjih časih precej dražje. Ne vem, ali zaradi kapitalizma ali pa zaradi Evropske unije. Letos pa nas je na domačem vrtu narava bogato obdarila. Naša češnja hrustavka, ki ima to smolo, da cveti kasneje, kot češnji na levem in desnem sosedovem vrtu, je običajno rodila precej slabše. Najbrž tudi zato, ker so čebele pridno letale med češnjami levo in desno, naša pa je cvetela sama. V najboljšem primeru smo lahko obrali kakšnih trideset češenj in z zavistjo pogledovali proti sosedovim, kjer so se veje šibile od rdečih sadežev. Letos pa je bilo drugače. Vremenski pogoji ob cvetenju so bili ugodnejši za našo. Sosedi so imeli malo, mi pa na naši mali češnji toliko, da jih v treh večerih nisem uspela pobrati.

češnje

sladkor

nekaj žlic limone

želirno sredstvo

Brez zamere, ker nisem napisale točne količine sestavin. Tudi sama namreč nikoli ne tehtam in merim sestavin za marmelado. Vedno dam po občutku. Manj sladkorja, kot je v običajnih marmeladah. Pa tudi manj želirnega sredstva. Če je sploh potrebno. Pri češnjah verjetno da. Tudi časa kuhanja vam ne bom priporočila. Ker ga tudi po občutku prilagodim konkretni marmeladi. Torej vam kaj dosti nisem pomagala. Ampak, lahko pa naredite marmelado, ki bo samo vaša.

Solata od sosede

Je najboljša, polnega okusa. Soseda, tu v Istri, jo prinese vsake toliko. Ali pa kar mene povabi na njeno njivo v vrtačo, da si jo naberem sama. Vsako leto poseje celo vrsto in ve, da je ne bodo porabili. Pravi, da mora vzdrževat kulturo. Prav zadnjikrat mi je povedala, da semena vzgaja že 44 let, od takrat, ko jih je dobila od neke kmetice v Žminju.

Če sem jo že dala v razdelek pod "shranjuje", pa naj še napišem, kako jo spravljam, da mi v hladilniku, skupaj s kukci in pajkci, preživi teden ali pa še malo dlje. Zavijem jo v časopisni papir in nato denem v polivinilasto vrečko. Če vam ni všeč kemija tiskarskih črk, pa jo lahko zavijete tudi v kuhinjsko krpo. A pazite, da je niste prali s kakšnimi agresivnimi pralnimi sredstvi in, da na koncu niste dodali mehčalca. Raje brezbarven kis za vlaganje. No, pa sem vam natresla že cel kup gospodinjskih nasvetov. Življenje je konec koncev pač navadna stvar.

Začimbe

Najbolje jih je imeti sveže. V lončkih na vrtu ali balkonu. Baziliko, peteršilj, koper in koriander kupim vsako leto na novo. Stare rastline origana, timijana, žajblja in lavande se obrastejo na novo. Pravzaprav odvisno od klime. V Ljubljani manj rastlinic prezimi. Denimo žajbelj se v kontinentalnem podnebju ne obdrži, v mediteranskem pa na stari rastlini že bujno poganja. Meta in melisa sta trdoživi. Vsako leto v zemlji pustita zametke poganjkov in se že spomladi bujno razrasteta. Jagodičevje je hvaležno, vsako leto lepo rodi. Rožmarin pa je itak zimzelen. Le v Ljubljani, kjer raste v lončku, ne v zemlji, se skoraj vsako zimo posuši.

K temu zapisu se bom še vrnila in dodala za vsako zel še kaj vsebine.

Melisa

Navadna melisa (lat. Melissa officinalis L., hrv. matičnjak, nem. Melisse, šp. el toronjil, joha de limon, ang. lemon balm, it. melissa, fr. Melisse officinale) je zdravilna rastlina in začimba, ki uspeva v Sredozemlju, predvsem pa v vinorodnem podnebju. Ime je grškega izvora, kjer melissa pomeni čebela. Zaradi bogatih cvetov se čebele namreč rade pasejo na njih. Druga ljudska imena za to rastlino so aselnica, čebeloperka, črnica, maternjak, matičnik, medeni list, medenka, medovka, oselnica, rojevnica, srčno zelje, citronska melisa, limonasta meta. Raste na suhih tleh na sončni legi na posekah in ob zidovih, kjer je zavarovana pred vetrom. Tako nam raste tudi v Istri. Pravzaprav bi lahko rekli, da se razrašča, ker imamo kvečjemu problem, da si išče nova in nova rastišča. Tudi v vrtni trati, kjer ji nismo namenili mesta.

Najraje jo uporabljam kar svežo. Za čaj. Kot v bližnjevzhodni kuhinji uporabljajo meto. Vodo zavremo in vanjo denemo sveža stebelca z lističi, pustimo nekaj minut in že je tu osvežujoč čaj posebne arome. Lahko mu dodamo tudi nekaj mete. Izjemno dober za vroče poletne dni je tudi ohlajen. Pravijo, da je metin čaj dober za lepe sanje. Morda je v tem celo nekoliko resnice. Spominjam se, da sem po večernem uživanju tega čaja vedno bogato sanjala.

Sicer metine lističe lahko tudi posušimo in jih shranimo za zimo.

Marmelada iz posušenih kakijev

Po odlično uspeli marmeladi iz suhih sliv, sem se lotila še poskusa priprave marmelade iz posušenih kakijev. V istrski kuhinji je sicer znana različica iz svežih sadežev, a zakaj ne bi malo eksperimentirali? Rezultat vam zaupam po jutrišnjem zajtrku, danes pa le recept. Morda bom samo eno noč prespala v dobri veri, da je marmelada dobra. Medtem pa naj počiva na hladnem.

posušeni kakiji

pomarančni sok

sladkor

cimet

klinčki

rum

(Količino posameznih sestavin dodajamo po občutku.)

Posušene kakije namočimo v vrelo vodo in jih tam pustimo dokler se voda ne ohladi, najbolje pa kar čez noč. Kakije odcedimo in jih nasekljamo najprej na roko, potem pa jih skupaj s pomarančnim sokom sesekljamo še s paličnim mešalnikom. Zmes denemo na ogenj, dodamo sladkor, cimet in klinčke. Če je zmes pregosta dodajamo še soka,  Želirnega sredstva ne potrebujemo, ker imajo kakiji dovolj pektina. Marmelada naj vre petnajst minut. Dodamo šilce ali dva ruma in kuhamo še nekaj časa do primerne gostote. Marmelado nadevamo v kozarce in nestrpno čakamo do naslednjega zajtrka, da poskusimo kaj se je izcimilo iz naše kuharije.
(Pripis naslednje jutro: Odlična je!)

Jagodno jagodna marmelada

Zakaj jagodno jagodna? Ker sem uporabila dve vrsti jagod. Vrtne in gozdne. Marmelade si vedno nakuham in jih potem vsako jutro z užitkom jem za zajtrk. Na svojem kruhu. Polnozrnatem, pirinem, rženem ali ajdovem. Včasih tudi na belem ali koruznem.

Marmelado običajno pripravljam z manj sladkorja in uporabim malce želirnega sredstva, da lahko z manj kuhanja plodovi ostanejo bolj čvrsti in imajo še intrinzični okus po sadju. Ker ni prav dolgo kuhana in ne vsebuje konzervansov, jo običajno pripravljam v manjših količinah, za kozarec ali dva. Zaradi istega razloga jo hranim v hladilniku.

Če se želite izogniti tem sredstvom, pa dodajte več sladkorja in kuhajte malo dlje. Količin v recept ne bom pisala. Vse je odvisno od okusa. Okusi pa so različni.

vrtne jagode

gozdne jagode

sladkor

želirno sredstvo

Gozdne in narezane vrtne jagode denemo v lonec, posujemo s sladkorjem, dodamo malce želirnega sredstva in kuhamo približno deset minut. Nekateri svetujejo pobiranje pen, jaz tega ne počnem. Marmelado nadevamo v kozarce, pustimo da se ohladijo in jih zložimo v hladilnik.

Bučna semena

Preko zime nas v hladni temni kleti počaka zimska muškatna buča (lat. Cucurbita moschata). Iz njenega oranžnega mesa pripravimo čudovit bučni štrudelj. Semena pa je škoda zavreči. Če jih ne hranimo za nove vrtnarske podvige, jih posušimo ali spečemo. Za grizljanje ob pivu.

Bučna semena očistimo niti in mesa. Rahlo jih posolimo in pomešamo. Lahko jih tudi namastimo z maslom in olivnim oljem. Ni pa nujno. Razporedimo jih po pekaču, obloženem s peki papirjem. Pečemo na 150 stopinjah pol ure, lahko tudi manj, dokler ne postanejo zapečeno rumena. Shranimo v zaprtem kozarcu.

Čemaž

V wikipediji piše, da je čemaž (tudi divji česen, medvedji česen, gozdni česen, kačji lek ali štrkavec, lat. Allium ursinum) trajnica z zdravilnimi učinki. Uvrščamo jo v rod lukov. Številna imena, ki se uporabljajo za čemaž, kažejo na razširjeno uporabo v preteklosti, izvirajo pa iz določenih značilnosti rastline (vonj po česnu, rjavi medvedi radi jedo čemaž, listi suličaste oblike). Pri nabiranju moramo paziti, da se ne zmotimo in ga ne zamenjamo z dvema zelo strupenima rastlinama, ki jima je zelo podoben. S šmarnico (Convallaria majus) ali podleskom(Colchicum autumnale). Šmarnično cvetje je precej drugačno od čemaževega, listi pa se skorajda ne razlikujejo. Podlesek raste v rozetah, listi so spodaj žleboviti, rastlina pa je bolj toga in raste navpično. Razlikujemo jih lahko tudi po vonju. Ti dve rastlini namreč ne dišita po česnu. Previdnost pri nabiranju je res nujna, zmota je namreč lahko tudi usodna.

Čemaž običajno shranjujem v olivnem olju. Liste narežemo, denemo v kozarec, po plasteh nekoliko posolimo in zalijemo z olivnim oljem. Listi morajo biti z njim prekriti. Hranimo v hladilniku. Tako shranjen čemaž je idealen za začinjanje juh in drugih jedi, lahko pa iz njega pripravimo tudi čemažev namaz s skuto. Olivno olje iz shranka lahko uporabimo za kuho.

Šparglji

Seveda divji. O špargljih in njih nabiranju sem nekaj napisala že v uvodu k receptu za fritajo s šparglji, zato na tem mestu zapisanega ne bi ponavljala. Lahko pa povem, da je bil po dolgi deževni zimi tudi v Istri danes eden izmed prvih dni, ko so izpod suhega listja začeli kukati špargljevi vršički. Sploh je tu pomlad že v polnem razcvetu. Svetlo zelena travnata preproga, brsteče in cvetoče drevnine, polno drobnega pisanega cvetja po travnikih in gozdovih. Med iskanjem špargljevih poganjkov po gozdnem podrastju mi je nekje iz podzavesti prišla na misel otroška pesem Pokonci izpod korenin. Tisti moje generacije se gotovo spomnite slikanice z verzi Sibylle von Olfers, ki jih je čudovito prevedel Oton Zupančič.

Sicer pa v nabiranju špargljev nisem najboljša. Saj najdem tu pa tam kakšnega, a gotovo ne toliko kot tisti, ki so tega vajeni. Ali pa nadarjeni za to. Najbrž na slednje sploh niste pomislili. Jaz tudi ne, dokler mi ni druga soseda v Istri povedala, da "svako nije za šparuge". Ona pravi zase, da "je rođena za šparuge", da jih "pronađe puno više, ko obićni ljudi". In res, ob dnevih ko se midva vrneva iz gozda s kakšnimi tremi primerki, ona prinese debel šopek. Naj vas pomirim, tod okoli, kjer mi nabiramo to istrsko delicijo, ni državnih gozdov. Domačini pa nimajo težav s tem, da se napotimo v njihov gozd. Če jih srečamo, nam celo, verjetno zaradi naše skromne bere, takoj ponudijo nekaj primerkov, ki so jih pred našimi očmi utrgali izpod prvega grma. Tako pač je. A nabiranje špargljev je čudovita rekreacija. Najprej hoja po gozdu, potem sklanjanje po grmičevju, nato telovadba z očmi in nazadnje tudi veselje s priložnostnimi dogodivščinami. Nekje v blogih sem že omenila, da naju vedno spremlja sosedova psička, danes pa naju je celo pot spremljal Muc. Si lahko predstavljate mačkona na sprehodu, ki ubogljivo spremlja vsak tvoj korak?

Kako shranimo šparglje, ki jih nismo utegnili pojesti? Sicer malo verjetno, a se lahko zgodi. Narežemo jih na centimetrske koščke in jih preprosto zamrznemo. To je najboljši način. Tudi priprava raznih dobrot iz zamrznjenih divjih špargljev je preprosta. Kar ledene denemo v še hladno olivno olje, malo pomešamo, dodamo vodo ali belo vino in kuhamo, dokler tekočina ne povre. Potem nadaljujemo s pripravo, odvisno od tega kaj kuhamo.

Ohrovt

Ko sem pregledovala imena za ohrovt v drugih jezikih (lat. Brassica oleracea var. acephala, istrsko  rokula, broskva pa tudi zelje:), hrv. kelj, šp. la berza, ang. kale, nem. Markstammkohl, Gruenkohl), sem razumela, da je ohrovt, ki ga poznamo v Sloveniji, nekoliko drugačen od listnega ohrovta (hrv. raštika),  ki raste bolj v primorju. Čeprav je bilo latinsko ime na internetnih virih enako. Mogoče pa me razsvetli kakšen botanik.
Ohrovt je eden izmed pridelkov, ki na njivi prezimi. Vsaj v Istri. Kljub nizkim temperaturam in snegu.  Pobirajo jih še konec februarja, preden njivo preorjejo za novo vegetacijsko obdobje. Glavice uporabijo, z ostanki pa nahranijo kokoši. V Istri ga največkrat skuhajo s krompirjem, kot prilogo (vrzote s krompirjem). Velikokrat ga na krožniku srečamo skupaj z ribo. Jaz sem se preizkusila bolj z inovativno različico - ohrovtovimi sarmicami v paradižnikovi omaki.

Ohrovt se za nekaj časa najbolje ohrani v glavah, zavitih v kuhinjsko krpo in polivinilno vrečko v hladilniku (tu mislim bolj na mestne shranjevalce, ki nimajo kakšnih hladnih kleti za shranjevanje pridelkov). Seveda imajo tovrstne možnosti shranjevanja prostorske in časovne omejitve. Za dlje časa pa jih lahko shranimo blanširane v zamrzovalniku.

Rdeči ribez

Rdeči ribez (lat. Ribes) je v osnovi precej kislo grozdičje. Zato kaže biti previden pri njegovi uporabi. Pripravljala sem ga že v štrudlu, piti, marmeladi, uporabila pri huzarskih krapkih in še kje. Pri zavitku in piti se ne obnese najbolje, če ga uporabimo kot takega. Kaj lahko se nam namreč lahko zgodi, da imamo po konzumiranju težave s kislino v želodcu. Zato v pitah običajno k ribezu dodajajo marcipan, mandlje lahko pa tudi kakšno drugo sestavino, ki nevtralizira kislost. Glede štrudla pa še nisem razmislila, kako ga pripraviti. Prav z njim imam namreč kislo izkušnjo. V marmeladi se obnese, saj je združen s sladkorjem. Za huzarske krapke (piškoti) pa je idealen, ker za zaokrožen okus potrebujejo kislo marmelado. 

rdeči ribez

sladkor

želirno sredstvo

Količino posameznih sestavin doziramo po občutku. Odvisno od tega, če želimo bolj ali manj sladko marmelado oz. bolj ali manj tekočo in kakšne vrste želirno sredstvo bomo uporabili. Tudi dolžina kuhanja zavisi od naše predstave o končnem izdelku. Nisem vam kaj dosti povedala, a kuhanje marmelade ni lekarniška dejavnost.

Marmelada iz suhih sliv

Pekmez od suvih šljiva. Marmelad skoraj ne kupim več v trgovini, ker si jih raje pripravim sama. Sveže. Pozimi, ko nimamo prave izbire svežega okusnega sadja, ki je zraslo na soncu, si lahko pripravimo marmelado iz posušenih sadežev.

suhe slive

sladkor

malo želirnega sredstva

šilce ruma, po okusu

Slive denemo v vrelo vodo. Naj je bo toliko, da bodo prekrite. Namakamo jih toliko časa, da se voda ohladi. Nato jih odcedimo in nasekljamo. Lahko tudi kar s paličnim mešalnikom. Če je masa pregosta, dodamo še nekaj vode. Lahko tudi tiste v kateri smo namakali slive. Maso nato denemo v lonec, dodamo sladkor in malo ruma po okusu. Po potrebi tudi malenkost želirnega sredstva. Kuhamo po občutku. Vsaj toliko časa, da je gostota marmelade primerna. To zmes lahko uporabimo tudi za pripravo omake, ki se poda k divjačini.

Rožmarin

Rožmarin (lat. Rosmarinus officinalis, skoraj v vseh jezikih se ga imenuje podobno) je najboljši svež, čeprav ljudska pesem pravi, da "ima svoj duh, pa naj bo zelen ali suh". Nepogrešljiv je pri večini mediteranskih jedi. Od paradižnikove šalše za špagete, pečenega krompirčka z rožmarinom, pa do piščančjih zrezkov z rožmarinom. Rožmarinova vejica je nepogrešljiva tudi pri peki rib na žaru.

Najboljši je torej, če ga svežega odrežemo od grma ali pa grmička, ki ga imamo v lončku na balkonu. Rezervna možnost je, da vejico posušimo in igličaste lističe uporabimo suhe.

Lovor

Lovor (lat. Lauris nobilis, istriansko javor) je začimba, ki jo v mediteranskih krajih lahko nabereš marsikje. Ima značilen vonj in okus, brez katerega si ne moremo zamisliti domače kuhinje. Juha, golaž, jota, zelenjavne omake, gobe. Nekateri pa ga ne marajo, naprimer spodnja istrska soseda. Toliko huje, ker ji suhi lovorovi (pardon javorovi) listi padajo na njivo. Nekateri pravijo, da svež lovor ni dober, da je treba uporabljati vedno posušenega.

Nabrane lovorove vejice posušimo v vazi ali na kakšnem drugem mesto, kjer so nam, dokler niso posušene, prijeten okras. Potem liste osmukamo in jih denemo v zračno posodo. Steklen kozarec naj bo vedno nekoliko priprt.

Bazilika

Bazilika (lat. Ocimum basilicum) je ena izmed rastlin, ki je pri nas v svoji sveži izdaji postala bolj popularna, šele v posocialističnih časih. Do takrat je bila v naši kuhinji razpoložljiva posušena različica. Vemo pa, da je sveža najboljša. In, da se takšna dodaja jedem šele ob koncu kuhanja, da odda čim več svoje čudovite arome. Značilen okus da genovskemu pestu, paradižnikovim jedem in pa mozzareli s paradižnikom (caprese). Teh jedi brez bazilike pravzaprav ni.

Svežo si lahko omislimo tudi v loncu na balkonu ali pa na vrtu. Ker pa zime ne preživi ne zunaj, ne znotraj ob kurjavi in brez prepotrebnega sonca, je najbolje ohraniti vsaj malo arome z vlaganjem v olivno olje. Tako vložena ohrani nekaj tiste svoje značilne arome. Še pozno spomladi je odlična za pripravo pesta.
Letos sem poskusila baziliko shraniti tudi na način, kot shranjujem svež peteršilj. Slednjega sesekljanega, bazilikine liste pa kar cele zamrznem v posodici in jih sproti jemljem ven.

Žajbelj

Žajbelj (lat. Salvia officinalis, slov.tudi čistec, kadulja, hrv. kadulja, istrsko kuš, žalfija, it. salvia, nem. Salbei, ang. sage) je zelo cenjeno zdravilno zelišče, ki bojda podaljšuje življenje. Ime izvira iz latinske besede "salvare", ki pomeni ozdraveti, zdraviti. Deluje protibakterijsko in blaži vnetja. Z njim lajšamo prebavne motnje in želodčne težave. Blaži vnetje grla, zdravi dlesni in miri kašelj.

Glede na izkušnje, ki jih imam z žajbljem, ga je treba uporabljati z mero in v ustrezni obliki. 

Svež žajbelj je odličen za pripravo jedi (krompir iz ponve z žajbljem, saltimbocca, njoki z žajbljem). Za te jedi mora biti svež. Nekoč sem v nekem gostišču v Ljubljani z velikimi pričakovanji naročila njoke z žajbljem. Veliko razočaranje. Na kuhane njoke so nasuli prgišče posušenega žajblja, tistega, ki je tako presušen, da je že trd. To ne gre. Na njoke z žajbljem pridite k meni, priporočam pa tudi tiste iz domačije Šajna.

Posušen žajbelj pa je pravi za prevretek za spiranje vnetij. Pomaga nam lahko tudi k odličnemu blažilcu kašlja. Običajno ga pripravim in spijem tik pred spanjem, da lahko mirno spim. Prva različica je takšna, da karameliziramo sladkor, zalijemo z mlekom, vanj denemo še nekaj listov posušenega žajblja, zavremo, odstavimo in pustimo pokrito še kakšne deset minut. Lističe odstranimo in z užitkom spijemo vedoč, da bomo dobro spali. Različico z medom pripravimo tako, da mleko s posušenimi žajbljevimi zavremo, odstavimo in pokrito pustimo še deset minut. Lističe odstranimo in vmešamo  med.

Orehi

Tudi orehi niso več to, kar so bili. Pravijo moški. V Istri imajo celo svojo vas. Orihi. Tudi tele sem dobila tam.

Strti orehi lahko kar hitro postanejo žarki. Zato jih shranjujem bodisi v hladilniku, bodisi v zamrzovalniku.

Marmelada iz kutin

Plodovi kutine imajo po obiranju še nekakšno žametasto oblogo, zato jih najprej operemo in zdrgnemo s krpo. Dobro jih je čimprej na nek način shraniti, ker običajno že po nekaj dneh, ko so z drevesa, proces gnitja hitro napreduje. Za shranjevanje jih lahko pripravimo na tri načine - s pečenjem celih sadežev. s pečenjem kosov v pečici ali pa s kuhanjem v oslajeni vodi.

Cele sadeže zložimo na peki papir in jih spečemo do mehkega. Takšni so odlični tudi kot priloga kakšnim mesnim jedem (naprimer pečenki) ali pa kot samostojna sadna sladica. Če jih želimo shraniti, iz lupine izdolbemo mehko sredico. Del s koščicami seveda pustimo vnemar. Sredico potem skupaj s sladkorjem še malo pokuhamo in to maso napolnimo v kozarce in jih trdno zapremo. Ta shranek hranimo v hladilniku.

Če želimo speči že narezane sadeže v pečici, jih olupimo, narežemo na krhlje in jih na peki papirju spečemo. Tudi tako pripravljena kutina, je dobra kot priloga mesnim jedem, ali pa kot sladica v kombinaciji še s čim.

Če želimo kutinovo marmelado, pa olupljene in izkoščičene sadeže kuhamo v oslajeni vodi, lahko tudi s krhlji jabolk. Ko so sadeži kuhani, jih precedimo in pretlačimo. Skupaj s sladkorjem in nekaj precejene vode sadje med stalnim mešanjem še enkrat zavremo. Nadevamo v kozarce. Ostanek precejene vode je osvežujoč in zdrav napitek. In tudi dober (če se poudarja samo, da je zdrav, običajno pomislimo, da ni dober).

Shranjene kutina lahko uporabimo za pite, štrudlje in druge sladke dobrote. Odlično gredo skupaj z jabolki, ki nekoliko omilijo močnejši okus kutin. Lahko pa kutine uporabimo tudi v jabolčnih sladicah, saj jim dajo odlično aromo.